Zjutraj, ko se vozim na Kižlovko še razmišljam, kam bomo šli zares leteti, čeprav je za danes napovedanega veliko JZ.

Vodostaj se je malo znižal in močvirje se počasi umika. In tudi na startu je rosnato travo sonček že posušil. No predvsem pa najbrž veter, ki občasno prbije, da drevje naokoli grozeče zašumi. Malo se tolažim, da je listje že pognalo in je to glavni vzrok tega šumenja.

Seveda sem z Rookom 2 (čeprav je cota Rook v prtljažniku že suh, kot poper je v dežju in takem vetru, kot danes, razlika med njima neprimerljiva…). Samo malo ga raztresem in potem na vetru dvigujem in delam zidek. Nikakor pa ne morem ugotoviti pravih ciklusov prbijanja in umirjanja (in še občasnega posvaljkanja od zadaj).

Slabo uro tako dvigujem in postavljam in vsaj štirikrat sem že mislil odleteti, pa padalo kljub lepemu hrbtnemu dvigu potem nekam odnese, pofedla, naredi frontalca, me kar tako, za veselje prehiti in celo dvigne v zrak še preden se obrnem (sem se pa razmigal, da vse teče z mene).

Potem pa se le enkrat vse poklopi in po obratu lepo držim padalo nad sabo in speljem. Takoj za robom me pa nabije gor, pa spusti dol, pa malo naprej spet nabije. Vendar me, kljub lepi višini, spusti na tla še pred LCjem.

Ni pa bilo tako močno in razgonjeno, kot zadnjič, ko me je rikvercalo…

Ko se pospravim v LCja, se sicer koordiniram z Milanom o morebitni akciji, pa tudi on bolj navija za urejanje okolice svoje domačije, kot za letenje… je bilo že včeraj dovolj delovno…