Zjutraj imam manjšo operacijo (nič v zvezi z mojo rehabilitacijo), zato lahko grem v Kižlovko šele ko mi zašijejo rano in zalimajo flajštre. Seveda je spet vse pokrito in tik pred dežjem (včerajšnja napoved je bila bistveno boljša, današnja pa vsaka po svoje…). Ker sem poleg vsega še rahlo bolan (že drugi dan brez glasu, boleče grlo, iz nosa mi teče, da sproti ne obrišem – glede na to, da je točno 1 mesec po drugem cepljenju, reakcija na cepljenje najbrž ni 🙂 , COVID pa tudi najbrž ne 🙂 …), se komaj prevlečem skozi močvirje na start (danes ponoči so še divji prasci razrili pol travnika in okolico, po kateri čofotam – kmetu skoraj ne bi bilo treba orati njive…).

Padalo je žal še/že malo vlažno, tako da ga previdno postavim in čakam, da mi konstantno dihanje za ovratnik poneha. Pa noče…

Najmanj pol ure čakam, saj v sebi verjamem, da imam samo eno priložnost (v primeru podiranja bo tudi Rook2 v tej mokri travi za ožet, pa tudi moje energije je bolj malo za ponovitve…). Potem pa potegnem, ko se mi enkrat zazdi, da je spet najmanj dihanja od zadaj. In laufam do roba, predno speljem… in se po putru zapeljem mimo LCja do kolovoza.

Ko se peljem nazaj v LJU pa res rahlo rosi…