Končno malo lepši dan. Počakam, da sonce raztopi nizko oblačnost (inverzija), preden grem v Kižlovko, saj vsakodnevne terapije ne smem zamuditi (za kaj resnega pa nisem, saj se komaj vlačim naokoli in se res počutim totalno bolnega in se smilim sam sebi…).

Močvirje vztraja, Rook2 obira mokroto z visoke trave, hlače so takoj premočene skoraj do pasu, ko čofotam proti gričku. Na startu piha lepo gor na obroke. Postavim in čeprav vetrič ni močan, je dovolj, da v primernem trenutku hrbtno dvignem v prvo, se obrnem in odletim.

Najprej me lepo drži, potem pa ustavlja in spusti presenetljivo hitro na tla, čeprav ni čutiti nobenega močnega kontra vetra.

Pa tudi padalo je bilo kar lepo suho in ga je spet dodobra zmočilo šele tole pobiranje iz močvirja na koncu…