Mimo ljubko urejene cerkvice Svetega Kancijana in njene okolice (s pokopališčem vred) se iz Vrzdenca zapeljem po ozki cesti do vodohrama, kjer je vršni konec travnate dolinice. Spodnji konec se izteče med hiše Vrzdenca.

LCja ustavim prav na vodohramu in začnem razgrinjati padalo. V bistvu je z okoliškimi pobočji ta dolinica en ror, po katerem je zadnjič žgalo, da so se drevesa kar krivila. Danes na momente pihne gor, včasih pa tudi v vrat, po dolinici dol.

Prvič postavim visoko v pobočje pod kolovozom. Ko pihne gor, potegnem, pa padalo zanese na desno in se obesi čez zračnike in vodohram. Drugič malo niže, pa spet ne uspem. Še dvakrat postavljam malo sem, malo tja, pa je vedno nekaj narobe, da padalo ne gre lepo gor (seveda so tu tečne rože, delno nepokošeno, pobočje pa ni enakomerno v smeri doline…).

Petič postavim še niže na začetek položnega dela travnika, kjer pa je vsaj ravno pobočje v smeri doline. Ko spet pihne gor in ne v vrat, potegnem in gre gor in po nekaj korakih speljem. Se pa očitno veter zaganja v levi rob dolinice, saj me tam kar vzdigne in malo zajadram sem in tja (se že bojim, da bom previsok…), da potem le pobremzam in ustavim pred koncem travnika.

Dovolj je za danes, saj me hoja po vsem travniku gor s padalom čez rame (pa brez pohodne palice) pošteno segreje in izčrpa. Pospravim in se malo ohladim v potočku, medtem pa posije še malo sončka.