Ko sem predvčerajšnjim imel v mislih popoldanske projekte in hotel na Rakitni pobarvati kakšno belo piko, sem stal na vrhu tegale travnika in skoraj uro poskušal uresničiti tale novnovnov start. Ves čas je dihalo od zadaj (više je bil konkreten JZ), čeprav je sonček lepo sijal in grel kotanjo pred cesto. In nisem uspel narediti nove pike, kot tudi ne pobarvati kasneje bele pike na Rakitni … in sem se na koncu le malo sončil pri Milanu.

Danes sem ponovno tukaj, saj mi ta prekrasen in čudovito pokošen travnik ne da miru. Piha pa generalni V, torej bi moralo biti idealno. Ko se peljem gor na Rakitno in se ustavim, samo stopim iz LCja in veter pometa in naokoli šumijo drevesa (pa če bi šel na vrh travnika, bi pihalo pravokotno z desne).

Samo naprej k Milanu se zapeljem (no, v resnici še malo zgolj ogledujem potencialne lokacije, saj čez planoto pošteno prbija V, JV). Milan me sprva proglasi za svojega novega delavca (seveda prekarca), vendar dela ne sprejmem, saj ne vem, kako bi to šlo s penzijo skupaj…

Ko se čez nekaj ur poslovim, se na poti dol še enkrat ustavim tukaj. In nič ne piha. Takoj parkiram LCja na vmesni stopnji travnika in rinfuzo na vrh.

Ravno postavim, ko veter spet rukne. Ampak zdaj ga čakam, naštudiram cikle in potegnem, ko je zatišje pred naslednjim. Lepo gre Rook2 gor, me dvigne in potem na spodnjem delu še butne gor, da ostro zavijem desno, saj bi bil previsok za levi konec travnika.