Erzo danes lobira za Slivnico in čeprav je v spodnji SLO več vetra se mi zdi OK. Dogovoriva se, da končam svojo seanso in in pridem na zbor na Vrhniki ob 12.30. Pa baze ratujejo vedno večje in bolj temne in Erzo zbezlja okoli 11h kar sam na Slivnico, da ne bo prepozno…
Z Milanom se potem dogovoriva za popoldansko akcijo, ko se bo (če se bo) pokritost spet razčistila (nihava med Slivnico in Gozdom ob 17h). Malo še sprašujem naokoli, če je kdo kje in kako je tam, kjer je, pa kako bo, če bo,… vendar nič konkretnega. Počasi se v sebi sprijaznim, da danes ne bo zaresnega letenja (Slivnica ne pade pod 10, Gozd pa zelo šibek 3-4/6, Križka 3-4/6). Pa me Milan spodbuja da vseeno greva, vsaj na izlet. Na izletu sem bil včeraj in se mi res ne da, ker ne verjamem v stvar.
Pa me na koncu le sprovocira in se malo pred 17h dobiva na pristanku. Samo še en avto stoji, nobenega človeka, dva ravno startata na Gozdu in se kar obdržita…
Milan zapelje gor in danes celo sam (počasi, korak po korak) odnesem padalo na start (!!!) Takoj postaviva, saj piha idealno (mogoče bi lahko malo bolj), nebo se po malem odkriva in ratuje vedno bolj modro (čeprav je že pozno). Vogrinčev Primož je baje že dolgo v zraku in nadomešča ga padalski kolega – tudi pri pomoči na startu. Še dva nova optimista prideta in postavita.
Lepo hrbtno dvignem, po obratu in odletu pa me zanese malo v levo. Hitro ugotovim, da imam levo komando (kljub natančnemu preverjanju vsega na startu) zavozlano. Takoj, ko jo razvozlam, je Milan je že v zraku blizu mene. Odpelje se na V rob, kjer malo zacuri, jaz pa zavrtim prej (saj je bolj J, JZ) in takoj najdem dviganje.
Po dveh etapah se zapeljem na Z pobočje Križke in še malo naberem do grebena na cca 1500. Potem pa skoraj brez vrtenja mimo Tolstega ob Storžiču čez Kališče do konca Zaplate (v resnici obrnem ob vrhu Cjanovce) in nazaj. Ko sem spet na Kališču Milan javi, da je skoraj pocuril na V robu, pa se je, po porabljene polovice ure, le z muko rešil. Srečava se na Storžiču.
Jaz pa samo naprej na Tolstega do konca Križke in obrat. In še enkrat do konca Cjanovce (komaj za spoznanje nižji, če sploh, ves čas med 1500 in 1700) in nazaj. Na koncu Križke zapeljem kar naprej ven (vse do Tržiške Bistrice), kjer obrnem na 1400 (imam občutek, da bi s to višino in vetrom, ki je na višini že bolj JV, prišel do Begunj…), saj predvidevam, da bo Milan jadral do poznih večernih poročil in je bolje, da sem pri svojem avtu.
Nazaj gre počasi in sploh noče dol, tako da rabim še slabe pol ure, da zbijem višino in pristanem.
Vesel kot radio, saj tudi pod razno nisem verjel, da bo danes mirno večerno uživaško jadranje (že vsaj 2 leti sta minili od česa podobnega…).
Malo za mano pristane Milan, enako vesel nepričakovane uživancije.
To je to, kar sva si oba želela že od pomladi, ko so ostali kar nekajkrat ujeli podobne razmere…