Potem pogledam situacijo po postajah in ker počasi veter narašča in ker me je mikalo na Slivnico, kjer pa je že čez 10, začnem razmišljati o projektih.

Ko sem že na ogledih (v premočnem vetru), pokliče Uki, da bi šel nekam leteti. Kraševci so dogovorjeni za Vremščico (ki se mi zdi, da bo premočna) in potrdim najino soudeležbo. Malo pred 14h prisedem v Ukijevo novo SUV limuzino in gasa dol proti Brežcu-pristanku pod Vremščico, kjer naj bi se dobili. Med potjo sprememba plana (ker je Vremščica premočna) na Slavnik.

Na pristanku pri Prešnici se k nama naložijo Gorazd, Rajko in Marko in gor. Valenčičev Marko danes nese svoje in moje padalo na start. Na startu piha podobno kot včeraj, čeprav se vsi prepričujemo, da je manj vetra in da bo bolj mirno…

V zrak Gorazd (danes ga takoj vzame v višave ob ustreznem sunku vetra ), pa Marko in potem še Rajko (ki le počasi leze naprej od brega in pridobiva višino), medtem ko mi Uki asistira in čakam na pravi veter. V sorazmerno šibkem trenutku vetra potegnem in Mentorja5 lepo hrbtno dvignem, vendar me še po nekaj korakih sploh noče zagrabiti in potem poskušam teči po teh šopih trave in me ne vzame in je zadeva podobna kot včeraj z Gorazdom, le da jaz na koncu drajsam v sedežu po riti po travi in prekinem.

Uki pride do mene in mi nese padalo gor, medtem, ko se jaz opiram na njega in napol mrtev prilezem nazaj na vrh pobočja.

Drugi poskus hrbtnega dviga (čez nekaj čakanja na primerno močan veter) je uspešen in me takoj vzame, pa potem sploh ne spusti naprej, da le počasi lezem. Ko pridem nad gmajno, sem že ves nervozen, če me ne bo spustilo v drevesa, saj stojim na mestu. Potem pa v nekem trenutku pridem v dviganje, ki me izstreli gor in dviguje, dviguje in lezem naprej in sem na 1300.

Zunaj v desno pri vzdrževanju višine do Prešnice, kjer pa bolj spusti do AC, pred katero obrnem. Nizek nazaj na pobočje, kjer nabiram pod Ukijem in v dviganju ven v levo do Podgorja (spet živahna dviganja) in še ena runda do in od Prešnice malo naprej. Nazaj bolj zunaj na okoli 1000 do Podgorja, in vedno nižji zunaj nazaj. Pa drži nizko nad tlemi vse do uradnega pristanka, kjer pa me kar ne spusti na tla.

Rajko se odloči, da bo toplandal in rešil Ukijev avto.

Pri meni najprej pristane Uki.

Tik za za njim pa še Marko.

Gorazd pristane šele, ko smo že vsi pospravili.

Potem pa spet na analizo v Kozino, kjer že čaka Rajko.

Nazaj na Vrhniko pa od Senožeč po stranskih cestah, saj so zastoji vse do LJU.