Danes pa mi je dala Kižlovka vetra (dobesedno) za vse lepe in mirne lete zadnjih dni…

Od nočnega neurja je zjutraj še deževalo, tako da pridem v dolinico šele po primarni terapiji, malo pred 12h. In piha z vseh strani. Da šumijo krošnje in se belijo listi in krivijo veje, ko se štimam pri LC. Počasi hodim gor, pa je ves čas enako. Nenaden sunek mi celo napihne nabrano padalo, da ga le s hitrim obratom od sunka umirim na hrbtu.

Seveda grem najprej levo v kot pod gozd. Pa piha tudi tu vsakih 5s iz druge smeri (res pa da malo manj, zaradi zaslombe gozda). Pa si ne upam tu postaviti, saj vidim, kako na prelomu vsake toliko pridivja veter. In grem raje na prvotni stari start na gričku nad prelomom (kjer je odprto proti dolinici).

Razgrnem in potem mi ga rola z ene smeri, pa iz druge, pa od zadaj, od spredaj pa ga ne odvije nazaj, tako da se vsakič odpnem in ročno razvijam. Vmes moram tudi štrikce razpletati. Potem pogruntam, da ga najbolj kontrolirano sfuzla, če sedim za kupolo na sredi in držim padalo, ko najhuje razmetava (tako ga potem najhitreje odmotam, pa še štrikce ne zaplete).

To dogajanje se ponavlja cca 2 uri, ko se le malo umiri, da namestim padalo in se vpnem in ker še nič ne šumi naokoli in koruza ne plapola v dolini, potegnem. Čez prelom se bolj vržem, da me zagrabi in nabije gor in naslednji moment spusti in potem me še nese do konca koruzne polja, kjer pa spusti na mestu na tla.

Hitro po LCja in nabrano padalo vanj. In kmalu spet vse zašumi še močneje. Iz študijskih razlogov še malo posedam v dolini, pa se obdobje miru, ki bi bilo daljše od 15.sek ne ponovi…