Ker si torej danes ne obetam kakšnega bolj resnega letenja, se odločim za projekte, po možnosti v (relativno) bližnji okolici. Izbiram bele pike (če pa bo kaj novega, pa še bolje).

Čez griče do Grosuplja na prvi ogled: skupina nedeljskih drogerašev na samotnem pristanku v skriti dolinici; ampak itak je trofazna počez čez pobočje in ne bom tvegal.

Naslednja je ta samotna dolinica/planotica Zavrh (za Spodnjo Slivnico pri Grosuplju) z razkošnim (novodobnim ?) gradičem. Parkiram in ker piha z leve od gradiča sem SV (start pa na Z in zgoraj položen) raje vržem čez ramo Rooka 2.

Na vrhu je preveč položno, zato razgrnem malo nižje. Pri gradiču ugotavljajo (“veter” od tam nosi glasove), da je gori na griču očitno nek padalec. Večinoma piha z desne od gradiča, zato kar nekaj čakam na nulo in “zalaufam”. In gre Rook 2 gor in speljem tako, da z ritjo rahlo podrajsam po travi položnega pobočja, preden me lepo dvigne nad pobočje in me odnese kar presenetljivo daleč (mimo lovske preže) po spodnjem položnem travniku.

Naberem in v LCja, kjer ugotovim, da sem brez pohodne palice, ki mi jo je na odletu očitno snelo s hrbta.

Še enkrat gor in kar nekaj iskanja (ima varovalno zeleno barvo), preden jo zagledam v travi.

Potem si ogledam še štiri potencialne lokacije z vmesno krajšo plohico.

Na dveh sicer veter ni ravno pravi, vendar je odločilno to, da so spodaj, pod ozkim brezdrevesnim koridorjem, še droti trofazne … in vse skupaj mi je preveč…

Na zadnjih dveh lokacijah pa mi veter ves čas ogledovanja in čakanja piha direkt v hrbet, kar je spet preveč zame…

Očitno rabim še kar nekaj rehabilitacije (psihične in fizične…)