Spet v nulo pokošen, čudovit griček, mogoče malo preveč položen, za moje zmožnosti. Občasno rahlo pihne od zadaj.

Počakam na nulo in potegnem, pa ne morem dovolj “teči”, da bi me lepo vzelo in me le malo odlepi in spusti, da sedem ob vznožju prvega grička.

Še enkrat gor, zdaj ne tako visoko na položni del, ampak bliže prelomu. Spet moram čakati na nulo in potem zalaufam in lepše speljem, vendar zavijem levo le do ceste, saj sem prenizek, da bi lahko preletel še naslednji travnati trebuh do spodnjega travnika…