Danes imam pa primarno terapijo kasneje, tako da mi razbije letalni dan. In grem v Kižlovko, ko se meglice/oblaki malo dvignejo in sonce nekoliko raztopi vse skupaj. Čeprav je še vse mokro in vlažno, vzamem spet coto Rooka, saj ni nobenega vetra.

Zgoraj razvlečem po starem startu, počakam, da rahlo pihne gor in potegnem. In me spet lepo vzame in visoko in daleč nad dolino do kolovoza.

Ko tlačim mokro coto v LCja, me že malo spominja na vileda krpo…

Ko obrnem na kolovozu in zapeljem iz doline, srečam domačinko, že staro znanko, s katero vsakokrat prijazno poklepetava. In tudi danes sva kar nekaj časa spokojnosti Kižlovke namenila prijaznemu pogovoru (celo o svojih prednikih 🙂 ), ki je v današnjih časih, ko se vsem tako mudi, prav redek.