Z LCjem naokoli po slabi makadamski cesti na vrh senožeti smučišča Senožeta.

Malo se razgledujem po lokaciji, kjer je prvi odletel Pojetov Jože (nekaj jih je odletelo s spodnjega platoja, kdo tudi že prej, od tu pa po Jožetu le še eden, ki je pa pristal na spodnjem platoju). Start/travnik je čudovit (šolski teren), edina slabost je, da piha v hrbet po pobočju dol. In to od močno, do malo manj močno.

Malo čakam, potem postavim Rook 2 in potem naštiman čakam naprej.

Ko piha minimalno od zadaj, potegnem, pa ga tudi pod razno ne spravim nad sebe. Naslednjič enako. Zdaj čakam, dokler ne bo nula.

In sonce počasi leze za hrbtom dol… in se res zgodi in celo verjamem, da dahne od spredaj, ko zalaufam. In speljem in me lepo dvigne. Čeprav sem mislil pristati kar na prvem platoju spodaj (da ne bom imel predaleč nazaj gor do LCja), me tako lepo drži, da zapeljem v levo poseko ob vlečnici in potem ven nad dolino, kjer kar malo zaokrožim, da pristanem zraven parkinga.

Vesel kot radio.

Ampak, s seboj nimam pohodnih palic… zato nabranega Rooka 2 odložim za utico in se stoično počasi odpravim v hrib.

Meni se zdi, da hodim neskončno dolgo in da bom umrl, ko le prilezem po 100 višincih na vrh…

Potem pa na golaž in druženje do prvih večernih poročil…