Ponoči je še deževalo, zjutraj pa vse mokro, vendar brez dežja. Malo počakam preden se ležerno odpeljem v Kižlovko. Na poti še megličavost, vendar dimniki v Vevčah ne kažejo nič čudnega in že po malem gruntam, kam bomo šli potem na zaresno letenje.
Ko parkiram na kolovozu in stopim ven, pa veliko (sunkovitega) šumenja. Gradient je danes fantastičen (45st. v levo od podna, nobene inverzije, sta pa obe črti pokriti, torej megla/oblačnost od podna do višav; in splošno močan JV čez spodnji del SLO) in to mi daje razlago tudi za ta veter v dolini. Ampak ne toliko…
Vzamem seveda Rook 2 in gor. In že na poti mi je jasno, da danes ne bo lahko, saj mi ves čas piha močno po hribu dol v obraz in celo napihuje nabrano padalo.
Na štartu sem nekaj čez 10h in je še vse mokro, ko prvič razgrinjam. Pa ga na eni strani raztegnem in mi ga na drugi posvaljka dol. In ponavljam in razgrinjam enkrat z ene, drugič z druge strani. In kadar sem ravno nad padalom, čakam in ob močnem sunku držim padalo od zgoraj, da ga spet ne odsvaljka po hribu dol.
Ko močno zašumi, se v sunkih vetra jesensko listje vsuje čez travnik kot zlata zavesa. Ampak nizki oblaki nad dolino pa ves čas ekspresno šibajo meni naproti od JV, kar bi teoretično pomenilo, da bi moralo pihati direkt gor po štartu (očitno pa sem ves čas v nekih ogromnih rotorjih…).
Kadar se le malo umiri, da se uspem vpeti, seveda odlaufam, pa mi tudi pod razno ne uspe padala dvigniti nad sebe. Enkrat mi ga vrže pred mene, enkrat zaklofa s strani, enkrat zavrti. Dvakrat se “ustavim” na kolovozu pod spodnjim prelomom, dvakrat se skotalim še čez kolovoz po strmini naprej dol. In potem nabiram padalo in štorkljam spet gor in spet vse od začetka (postavljanje, svalkanje,…).
Po 12h (torej po dobrih dveh urah) se mi zdi, da se vmesna obdobja umirjanja malo podaljšujejo. In ne svaljka mi ga več, samo še viha od zadaj. Še dva poskusa se končata s padalom, zloženim na eno ali drugo stran.
Je pa tudi ena pozitivna stvar: ta veter je že skoraj povsem posušil travnik in tudi padalo ni več mokro, ampak samo še rahlo vlažno, ko ga vsakokrat naslednjič nabiram in postavljam. Seveda pa so krtine še vedno kupčki blata, ki so se delno preselili na moje čevlje in hlače (in tudi jakno…).
Potem pa se enkrat le vse poklopi: v fazi relativnega miru uspem postaviti, se vpeti in potegniti, da pride padalo na mene in speljem pred prelomom. Samo splakne me nad pobočjem dol, tik nad tlemi pa z vetrom v hrbet odnese “daleč” proti kolovozu (?!).
Naberem in stlačim robo v LCja…
In šele sedaj začutim, da sem neskončno utrujen… Minile so skoraj 3 ure poskusov in ponavljanj in postavljanj in…
Definitivno moja najtežje priborjena Kižlovka doslej…