Vso noč dežuje in tudi dopoldne, ko se peljem na primarno terapijo, dež še vztraja. Ko končam, se je dež že spremenil v rosenje, ki počasi ponehuje.

V Kižlovki je brezveterje, po travniku že močvirje in mokrota vso pot gor in tudi na griču. Cota je le malo manj mokra, kot včeraj (ko jo previdno polagam) in pridno pije svežo mokroto.

Čakam in čakam, pa tudi dahne ne gor, večino časa pa čutim hlad v tilnik. Potem ne zdržim več in ko v vrat ni hladu, potegnem na vso moč in gre cota leno gor. Ampak speljem pa lepo in se nad dolino zapeljem prav do kolovoza.