Danes pa bo velik izziv, saj je napovedan konstanten dež (s snegom) čez ves dan. Pa zjutraj, ob vizualni kontroli okolice pred blokom, opažam le rahel dež.

Ker so standardni padalski čevlji neuporabni v močvirju, novim je včeraj (?) začel odstopati podplat, vzamem svoje najboljše hribovsko – alpinistične (ki jih po mojem nisem obul že 5+ let). Kmalu se že peljem proti Kižlovki, pa mi spet pošteno zaliva vetrobransko steklo. Ampak ko se zapeljem v potok in ustavim na kolovozu, dež popolnoma poneha.

Vzamem Rook2 in se takoj odpravim gor. Občasno kar potegne po dolini dol, meni v obraz. Mi pa hoja v današnjih čevljih deluje vedno bolj čudno, čeprav popolnoma držijo vdor jezerske in potoške vode…

Zaradi varnosti postavim na zgornjem pregibu (da se bo v primeru plohe voda lepše stekala po padalu dol 🙂 ), vendar ves čas priprav dežja ni. Občasno pihne gor močneje, vendar potegnem čimprej (da ne bo dežja ali sunka od zadaj), že ko je le rahel dih gor.

Takoj me vzame, pa nad dolinico precej zaustavi, da tik nad tlemi z vetrom v hrbet pristanem blizu LCja pred kolovozom.

Ko pridem domov, ugotovim, da so mi na čevljih (LaSportiva) amortizerji (mehkejši plastičen sloj med peto in vibramom) razpadli v prah in tam zeva 2 cm reža (dobri stari Alpina usnjeni enojni, dvojni, težki, srednji,… so v kleti še vedno “skoraj” novi, kot pred 30 leti)…