Včeraj sem dokončno upokojil staro coto Rook-a, ki mi je verno služil dolga leta do 26.12.2021. Zadnje dni decembra ga skoraj nisem več uporabljal za Kižlovko (sicer pa od nesreče naprej, razen za Kižlovko, kvečejmu še za kakšen projekt, po pridobitvi prvega Rook2 pa še to praktično ne več; v okviru novoletnih zavez pa sem se mu z Novim letom v novem letu 2022 dokončno odrekel 🙂 ).

Tako sva se včeraj, po dolgem času, dobila z našim Edom na klepet. Na koncu ga je prevzel v nadaljnjo obdelavo, ki mu bo sledil dokončni razrez (poleg vrvic in trakcev za klub bo šel v dokončni razrez za izdelavo priročnih predmetov…).

Ponoči pa je (skladno z napovedjo) zasnežilo večino SLO. In tudi v Kižlovko se je (po močnem vetru zadnjih dni v višavah in okoliških gričih) vrnil spokojni mir.

Ko po plundri čofotam čez večje in manjše luže (ravno toliko je pokrito s snegom, da še ni blata, močvirje pa se pridno dela) in mi z dreves pada taleči se sneg za vrat, je v dolini vse lepo mirno.

Čeprav je nebo (še) pokrito in deluje dolinica rahlo megličasta, se s starta lepo vidi belina tal dolinice in LC, ko postavljam. Sondaža je danes odlična, brez vsake inverzije in na Primorskem do 100km burje, v LJU kotlini pa je bolj mirno. Tu, na startu, pa le rahlo diha po hribu gor.

Potegnem in po nekaj korakih po spolzkih plundrastih travah lepo speljem in se visoko zapeljem nad dolinico mimo LCja do kolovoza.

Pa še nabrano padalo ni preveč zmočeno.