Za zaresno letenje nas skliče danes Milan: 12.00 Vrhnika za Kovk. Kar nekaj nas potrdi (kljub neobetavni situaciji) in zberemo se: Berto, Erzo, Pojetov Jože, Milan in Dule. Torej je treba z dvemi avti in z Erzom se zbaševa k Bertu, drugi avto pa kar nekaj cinca (saj da je Vipavska vsa pokrita, ja pa res, pa še vetra ni več kot sunki 4, pa Koreno bolj piha, pa…).

Mi trije se odpeljemo od zadaj na Kalce in proti Kovku, vmes pa zvemo, da se druga trojica odloči za menjavo opreme in akcijo na Korenu…

Ko prihajamo na start, res tudi v živo ne zgleda preveč obetavno (Čaven se sploh ne vidi skozi megličavost, še Ajdovščino komaj vidimo s štarta, ampak pristanek in Vipava se pa lepo vidita… Ker občasno tudi pihne močneje, takoj postavimo. In pod nadzorom Erza in Berta tudi po postavitvi zidka potegnem prvi, ko le dovolj pihne gor (in mislim, da kar lepo hrbtno startam).

Potem pa samo še dol. Pod Podrto še lovim neke hlape in minute, da ob dovolj nizki višini odcurim do Anje…

Erzo na startu pa še kar kombinira logistiko za Berta z novim padalskim znancem Arnejem Jegličem (Berto ima namreč ključ svojega avtomobila – kot vedno – pri sebi in le on sam – če hoče leteti – mora priti gor po svoj avto…).

Tako se že grejem s kuhančkom pri Anji, ko pristane na uradnem Berto, skoraj hkrati pa še Arne.

Erzo se javi blizu Vipave.

Andrej Erznožnik : Ko jaz rečem, da bo Koreno za dons zadost, Milče nabija o Kolkaču, ko je treba it, gre po korenček. [27.1.2022 14:35]

Še en kuhanček moram spiti (da ne pomrznem), da pride Berto dol in pobereva na Petrolu še Erza in proti Vrhniki…