Danes je napovedanega veliko JZ… do podna. In ga tudi je, že ko se zjutraj zbudim in gledam migotanje golih vej pred oknom… Gradient po jutranji sondaži pa za prste oblizniti do 1400. Tako, da se kar s skrbjo zbašem v LCja (čimprej, saj je napoved kvečejmu še več vetra…).

Pare iz vevških dimnikov pravokotno zlomljene na vrhu dimnikov. Raznorazne zastave in zastavice kar trepetajo, ko se vozim proti Sostru, golo vejevje pa migota in smreke naokoli se majejo sem in tja še ves čas, ko že vozim v Kižlovko. Ko ustavim na kolovozu in potegnem nabrano padalo iz LCja, kar neprijetno šumijo okoliška pobočja.

In pride mimo naš lovec, ki se vrača od konca dolinice z jutranjega sprehoda svojega jazbečarja: “Danes pa vprašanje, če bo… je toliko vetra, da sem moral dati kar kapo na glavo, ko sva odhajala od doma…” In me spomni na balonarsko nesrečo pred nekaj dnevi na Barju in še na ono katastrofalno pred nekaj leti… Malo še modrujeva, potem se le počasi odpravim čez travnik gor, saj se občasno po dolini kar umiri (bolje pa danes itak ne bo…).

Na startu le na grobo razgrnem in se rikverc vpnem. Pa spet začenja bolj pihati, tako da imam takoj padalo raztegnjeno v zidek.

Čakam, da se zadeva spet malo umiri in potem dvig, po obratu pa z mesta v luft. In lepo lezem naprej nad prelomom in nad dolino in me še nabije gor. S tako višino pa v Kižlovki še nisem bil. Vmes še nekaj sunkov in guncanja in nekajkrat tudi močno pobremzam, da me malo spusti in še malo jojo, da malo pred kolovozom končno le stopim na tla in na hitro ubijem padalo, da me ne odšlepa po gnojnem travniku.

Pošteno si oddahnem in takoj zbašem robo in sebe v LCja…