Med terapijo mi ves čas skozi okna sije krasen sonček s kristalno jasnega modrega neba.

Ko zaključim iz LCja takoj pokličem Milana, ki pove, da z Bertom ravno vozita na Koreno (kar sem imel tudi sam v mislih). Gasa in v 25 min sem pri ŠPHju, kjer se začnem naštimavati. Milan pristane ob glavni cesti in grem takoj tja po njega, da se rinfuzo zbaše v LCja.

Še vedno modrina in sonček. Nazaj pri ŠPHju pa malo zatem Berto pove, da ne gre še enkrat gor in naju bo zaradi logistike počakal spodaj.

Ko se pripeljeva z Milanom gor, se od S že zbirajo temni oblaki. Piha pa še vedno lepo gor z J, celo močneje, kot prvič, pravi Milan(4/6,6). Oba nervozna, zaradi črnine, ki prihaja od zadaj. Vse mi nagaja in štrikci se zapletajo in Milan mi pomaga razgrniti in razplesti … in ugotovim, da sem pozabil čelado.

Prvi dvig mi ne uspe in Milan mi odlaufa v LCja po čelado, medtem, ko nameščam zidek. Še nekaj poskusov, preden le uspem startati (sama nervoza, saj je veter idealen, ampak pri rikverc štartu gledam ravno tisto črnino zadaj…).

Najprej me dviguje, ampak jaz samo ven in nad ŠPH in nazaj na pristanek, kjer čaka Berto.

Milan pa z lepo višino gre, dokler gre.

Ko z Bertom naloživa Milana, naju Berto zapelje gor po najina avta. Na poti dol je že vse pokrito in temno nakuhano… Proti LJU pa že začne kapljati…