Ker sem imel čez dan druge aktivnosti, uspem priti v Kižlovko šele zvečer. Prvič sem tukaj tako pozno in prihajam s kar nekaj nervoze. Upravičeno. Štart in pobočje je ob tej uri že v senci, le še majhen konec spodnjega travnika (ki je danes pokošen in v fazi izdelave sena) je v zahajajočem soncu. Občasni sunki vetra (ostanki močne termike, ki je bila po SLO čez dan) s spremljajočim lokalnim šumenjem dreves od vsepovsod. Čez Novo lokacijo hitro na Staro, kjer se začne taprava terapija (za živce in telo). Hladen zrak se zliva po hribu dol in ves čas rahlo piha od zadaj. Neštetokrat postavim padalo, pa mi ga posvaljka, potegi so neuspešni. Lovim trenutke, ko bi naj bila nula in v enem takem mi uspe, spraviti padalo nad sebe, vendar me ne zagrabi (čutim sunek od zadaj) in se vržem čez rob. Ves nizek na pol v gosti travi samo pridem do vznožja pobočja, kjer me gosta trava dokončno zaustavi (od preloma pa špura, kot da bi jo merjasci naredili.

Ker sem ob tem pluženju skozi travo izgubil pohodno palico, grem po špuri nazaj gor, vendar je ne najdem (mogoče po košnji pobočja…). Ker je bil tale skokec torej bolj pluženje po travi (ampak letel sem, nisem se kotalil dol po pobočju 🙂 ), se mi zdi fer, da poskušam narediti še en skokec bolj normalne dolžine…

Ko končno prisopiham gor (z nabranim padalom in brez palice) pa so težave pomnožene. Hladnega zraka je z večerom vedno več in vedno močneje pihne od odzadaj. Spet x-krat postavim in se vpnem in čakam, da mi ga na koncu posvaljka od zadaj. Vsaj štirikrat poskušam odleteti, pa prekinem na poti do preloma, ker padalo noče držati ali pa ne gre dovolj gor.

Ker vsakokrat vmes čakam na pogoje in se zaradi svaljkanja izpenjam in ponovno vpenjam, mine ura, ko že v rahlem mraku končno le uspem dvigniti padalo nad sebe in normalno odleteti…