Zdaj je pa treba kar podaljšati proti Vrhniki, saj je tam zbor ob 11.30 za Slivnico.

Na Vrhniki nora gužva (kolesarska dirka po SLO gre skozi), da moramo avte prestaviti izpod Petrola na nekdanje parkirišče pri nasprotni Petrolovi pumpi. No vsaj midva z Gracarjevim Jožetom se prestaviva tja, saj Erzo že čaka tam, prvi avto s Turčinom, Blatnikovim Robertom in Cilenškovim Gregorjem pa že odpelje. K Jožetu, ki nas danes pelje, prisede še Sušev Primož in gasa na Slivnico, medtem ko se v Cerknici iz prvega avta prestavijo k Megu in Žanu, ki tam čakata.

Mega jih pripelje gor, ko mi že postavljamo (razen Erza, ki se senči pod lipo), saj nas Emil pričaka na startu z besedeami, da ni kaj čakati (“a da bo premočno…”). Emil odleti in v momentu pobere v višave. Za njim je v luftu Primož.

Gracarjev Jože pa seveda, kot vedno, pridno dokumentira dogajanje

Sam pa se pripravljam svojim motoričnim sposobnostim primerno, k čemur pa pridoda svoje še prbijanje sonca (kljub Gracarjevi čepici, ki mi jo je posodil…). Erzo postavi pod mano in mi umakne polovico padala, Jože mi dokončno raztegne padalo zgoraj in ker piha idealno gor, potegnem, lepo dvignem in po obratu zakoračim direkt v Erzove štrikce. Čutim enega okoli gležnja, tako da niti ni potrebno dodatno huronsko vpitje prisotnih, da zelo na silo prekinem…

Mi je pa ta akcija izpila zadnje moči, tako da mi Jože in Secondo odneseta spet padalo nazaj gor, pa še mene bi morala, saj komaj racam za njima nazaj v hrib. Erzo odleti, potem pa nekaj časa nobenega vetra več, kar pa pihne je čisto s strani od Z. Po nekaj nameščanja v zidek in razpletanja Jožetove asistence končno spet pihne, da lahko hrbtno dvignem in odletim.

Ko se namestim v zic, začutim, da sem totalno premočen, znoj teče po meni in še pobrati ne zmorem nič, da se že vidim v dolini. Pa le nekaj najdem in potem zavrtim in vztrajam in bolj ali manj sledim dviganju samo po piskanju Naviterja (Naviter noče kazati stebra, FlyMe pa tudi sploh ne kaže nič, pa tudi če bi kaj kazala, ne vidim nič na kokpit, ki je zamaknjen po začetnem motoviljenju in se samo blešči v soncu…).

Ampak na koncu le prilezem čez 2000 (blizu sta Gracar in Cilenšek) in se odpeljem(o) v smeri severa, proti borovniški dolini. Pa gre samo dol do 1300, dokler nad Špičko le ne najdem spet steber do 1900. Gregor in Jože tudi vrtita bolj desno in vztrajata, vendar jima ne uspe.

Zdaj pa je Borovnica že na dosegu roke (no ja…), pa še kar traja in močno zgubljam, preden se pod robom grebena pripeljem ob Prižnico. Okoli vogala nad zabočevski kotel, kjer sicer dobim dviganje in drajsam in se pajsam od jase z zastavo sredi pobočja celo nad rob, da že vidim travnike Rakitne, vendar mi potem više ne gre. Nekaj časa iščem in vztrajam, potem se zapeljem čez na Planinco, pa me dolinc od Borovnice not tako ustavlja (tudi samo 5 naprej), da na koncu odvijem levo in pristanem na prelepih popašenih travnikih Dražice.

Mega se je seveda odpeljal domov, kot ponavadi

Andrej Erznožnik : Južna kuhana, takoj dol! [19.6.2022 14:28]

Emil se je držal svojega teritorija

Tudi Turčin se je držal bolj cerkniškega področja in pogledov na ostanke Cerkniškega jezera.

Med tem je Secondo celo 2x odletel s starta…

Erzo se je seveda držal svojih enosmernih principov.

Andrej Erznožnik : Najlepše je bilo (zdaj se pa že ponavljaš Erzo!), torej najlepše je blo, ko sem na Blokah priletel nad seno (100m ?) in ni prijelo, potem  pa spod zalaufa parkiran traktor in obrača seno in začne bzat, zdaj pa se pelje nebodigatreba stran od glavnine sena, neko ozko spuro, vse zermično se ustavi, če bi se zdaj odpeljal bi šlo v poden, ki je tu 770 m. Pripelje se nazaj, obrača in začne se naslednje termično obdobje s katerim na 1500 in naprej. [19.6.2022 16:52]

Jean pa si je ogledoval širše območje vključno z loškim področjem

Še vizualizacija nekaterih letov