Lobiram za Grmado za zaresno letenje in ravno, ko jo hočem razpisati za 13h, Erzo razpiše Zavrh ob 12h, (“saj bo potem najbrž pojačalo in je treba čimprej…”). Čeprav se mi zdi prezgodaj (po mojem bomo nabasali v najhujšo termiko), potrdim še z ostalimi, ki se prijavljajo.

Na Šodru se kmalu naberejo: Suša, Mojca in Dule, Gabor, še Potrebuješev Andrej in Urša in Tom. Pa seveda še Erzo. Vsi, razen Primoža, se spravimo v Andrejev kombi, Primož pa k Urši in Tomu.

Pri Škorpijonu oni naložijo še Ukija, mi pa njegov rukzak. Ko po razbeljenem soncu hodimo na štart, le rahlo občasno zapiha. Še Dušan pride z Rakitne kar od zadaj v vas.

Na startu pa lep vetrič, vendar se vsi spravimo ohlajat v senčko, preden začneje prvi postavljati: Erzo, Primož, Tom in Urša. Veter pride le v občasnih sunkih. Prvi odleti Primož, ki se v grozni curaži zapelje daleč ven in se rešuje na nasprotnem griču (Planina). Erzu se zgodi podobno in se pridruži Primožu na drugi strani doline. Veter vleče v dolino proti Zabočevu, da stojita skoraj na mestu, potem izgineta v desno za rob.

Potem odleti Mojca in izgine v desno.

Občasni močni (termični) sunki na startu ustavljajo Uršo, ki po nekaj poskusih odleti naslednja. In za njo še Tom.

Potem se popolnoma umiri in vetra praktično ni več (toliko o najhujši termiki, v katero bomo padli – sem razmišljal ob prijavi…). Čakamo v senci, Potrebuješev Andrej vpet in pripravljen, deloma pa tudi Dušan. Končno čez nekaj časa v daljavi proti Bistri zagledamo Tomovo padalo kako pobira nad grebenom v višave: edini, ki mu je doslej uspelo nescuriti…

Na startu se nam pridružijo Emil, Redstar in Razdrihov Sašo. Še kar čakamo in čakamo in bolj ali manj je brezveterje (občasno tudi pihne rahlo od zadaj dol…). Ko se končno spet začne veter prebujati odleti čakajoči Andrej. Kar precejšen rodeo preživi, preden le spelje okoli Trebelnika in ga dvigne in se potem samo odpelje dokler gre v smeri Vrhnike.

Mi pa še kar čakamo. Veter pa se vedno bolj prebuja v sunkovitosti in moči. Sunki občasno močno butnejo, da vse završi, vmes spet tišina. V tako nobenega ne mika…

Potem se zazdi, da se zadeva stabilizira in veter vedno bolj enakomerno piha gor… in se začnem(o) pripravljati. Ostali mi raztegnejo padalo, da ga namestim v zidek in potem lepo hrbtno dvignem in odletim. Lepo me drži in dviguje do Trebelnika, kjer sem že kar nekaj nad grebenom. Zapeljem se naprej in začnem šele nad Dolom pobirati.

Šele sedaj gredo v zrak Gabor, Dušan, Uki in še nekaj kasneje Emil, Redstar in Sašo.

Zdi se mi, da sedaj že vse drži in se (pre)hitro odpeljem naprej proti Bistri (domišljavost – namesto, da bi pobral čimvišje tam, kjer je res lepo delalo). Tu pa se začne vdirati in zacurim. Pod mano je še nižji Gabor, ki pa dobi neko dviganje in je hitro nad mano. Poskušam nazaj, kjer je prej še držalo, pa sem že prenizko in samo še poskušam obdržati toliko višine, da pridem do Škorpijona. Tudi Gabor je pridobljeno izgubil in se zapeljal proti Verdu.

Pri Škorpijonu pa je kar nekaj termike in močnih sunkov, da celo poskušam nekaj pobrati, pa se moram na koncu vseeno žalostno predati.

Ko začnem pospravljati, me pozdravi Debevčev Roman, ki je prišel na pristanek groundhandlati. Malo kasneje pristane še Uki, ki je padel pri Bistri v isto mišolovko, kot Gabor in jaz.

Dušan pa lepo v višavah vrti in nabira, Emil in Redstar pa še dosti nad njim.

Ko me Uki že pripelje na Šodr, čez naju zapeljeta Emil in Redstar v smeri Ligojne (in očitno še naprej).

Dušan je svojo višino izkoristil za poskus proti Zabočevu (in najbrž Rakitni), pa se mu ni izšlo.

Izšlo pa se je Sašu, ki je na koncu pobral na 2000 in se odpeljal čez Logatec do Hodedršce…