Po primarni terapiji pa imam danes zagotovljeno logistično podporo in možnost, da si izberem padalski cilj po svojih željah 🙂 . Najprej razmišlam o Slivnici, potem pa se spomnim na lokacije, ki so zaresni starti in si jih že dolgo želim, pa so zaradi logistike zame samemu v sedanjem stanju praktično neizvedljivi…

In Vrh nad Trbovljami je že en tak (obrnjen na V, kar naj bi bilo danes OK). Vožnja ob Savi je kar zamudna, saj je vmes nekaj zapor s semaforji, kar vožnjo ustrezno raztegne.

Navigacija pripelje na sam vrh, vendar parkirava na velikem prostoru malo pod njim in peš po kolovozu gor na oglede. Bazice so lepo razmetane po nebu, nekatere se počasi večajo in temnijo. Na startu (obrnjenem točno proti V in s skoraj ravnim začetnim platojčkom pred strmim prelomom – prvič sem tukaj, situacija pa me zelo spominja na Planinsko Grmado) pa 0 vetra. Nula. Niti termike, niti temna bazaj zadaj ne vleče. Nula. Malo opazujem, vendar sprememb ni. Na koncu se odločim, da vseeno greva nazaj do LCja po robo.

Alenka mi odnese vrečo s padalom, jaz (brez palic) še enkrat tistih nekaj korakov na vrh s preostalo robo. Padalo imam raztegnjeno, preden se uspem spraviti v tangice. Čeprav je brezveterje se vpnem hrbtno. Kljub solidnemu prvemu dvigu po obratu ne zmorem dovolj hitrosti in pred prelomom padalo omahne v levo. Drugi poskus je podoben, le da padalo omahne v desno. V tretje pa dam padalu dovolj energije, da ga po obratu pripeljem do preloma nad sabo in … speljem.

Prej sva se pogovarjala, da grem pristati kar na letališče čez na Ruardi, sedaj v zraku pa se odločim za levo varianto okoli pobočja in nad dolino v smeri Kisovca, kot letijo praktično vsi (v to smer je sicer velika temna baza). Let je presenetljivo miren in le nekajkrat malo zagunca. Pristanem na velikem travniku še malo naprej od Kisovca – v Lokah.

Nazaj v LJU pa kar naprej po dolini skozi Moravče, kjer je na vsej poti le en zastoj s semaforjem…