Sončno jutro, ko se peljem v Kižlovko. Gradient ni preveč dober (kar pa takrat še ne vem), napovedan Z, ki bo čez dan jačal. Dolina v rosi in senci, štart že lepo obsijan.

Ko hodim gor na Staro, pa se sonce spušča po pobočju in mokrota izpareva v izohipsnih pasovih v romantičnih meglicah, ki se na srečo dvigajo po pobočju gor.

Razgrnem padalo (počasi že ratuje cota…), ki je vlažno še od včeraj. Hrbtno potegnem in gre spet bolj počasi gor, da po obratu še potisnem gurtne naprej… in speljem. Po putru kar drži do kolovoza in še nekaj čez.