Včeraj čez dan in skoraj vso noč je deževalo, zjutraj pa ponehalo. In ker napoved kaže možnost dežja čez dan, raje grem čimprej, ko (še) nič ne pada.

Ko pridem v mokroti jutra v dolinico se delajo meglice višje po pobočjih, čez travnik (nisem ustavil pod hribom, ampak standardno na začetku na kolovzu pred njivo) pa je močvirje, po katerem veselo čofotam. Ko pridem na Staro, pa je pobočje že čisto megličasto.

Previdno razgrnem (presušenega) Rook2. Le rahel hlad čutim na tilniku, ko se hrbtno vpnem. Poskušam ga ujeti čimveč in malo čakam, potem potegnem in po obratu speljem po nekaj korakih še pred prelomom. Lepo po (vlažno megličastem) putru me drži do kolovoza.