Ker sem včeraj uspešno prebil led, moram danes še enkrat preizkusiti zaceljenost mišice. Vetra naj bi bilo manj in bolj prave smeri (JV pri tleh…), vendar po prihodu v dolinico nabija podobno kot včeraj (izmenično iz vseh smeri…). Prekrasen sonček poskuša pregnati hlad v dolinici in termika dela že na polno. Za razliko od včeraj pa danes občasno pihne tudi po griču gor.

Alenka mi takoj raztegne coto (niti se preveč ne trudim, da bi lepo poravnal štrikce, saj bom kar z vetrom naštimal, a ne …) in domišljavo počakam, da pihne gor. Pa ga prvič hrbtno sploh ne morem potegniti nad sebe (vseeno pazim, da ne bi preveč sunkovito poskakoval…). V drugo potegnem bolj proti V (ker pihne od tam), po obratu pa cota zaostane za mano in omahne nazaj na tla.

V tretje mi ga veter zloži v levo. V četrto se že vidim v zraku, pa se mi zaradi neodločnosti (cincavosti, ker po obratu in nekaj previdno počasnih korakih ne obremenim, kot se spodobi) padalo po nekaj korakih sesuje v desno.

V četrto pa ujamem ravno pravi veter gor in končno spodobno odletim. Po prelomu me butne gor in kar drži in nad poljem še enkrat dvigne, da elegantno priletim do kolovoza, kjer nežno stopim na tla…

Ampak, kljub tolikokratnemu slow motion “poskakovanju”, noga vseeno ne opozarja z dodatnimi bolečinami in sem zopet vesel kot radio…