Danes pa je bil dedi naprošen, da vnukinjo in hčerko pelje kam na sonček (v glavnem je napovedano bolj slabo z nevihtami…), na toplo, kjer bo zajamčeno lepo in se bo dalo še malo hoditi in … kjer še nista bili… Spomnim se na Kraški rob in Črni kal, kjer je v prazgodovini hčerka kot dojenček visela v kenguruju, vpetem v svedrovce, medtem ko sta tastara plezala smeri nad njo.

In se zapeljemo po AC proti Obali, v Kastelcu na Črnotiče in od zadaj na Kraški rob – na Marčev hrib (malo imam v rokavu tudi bližnji start … če bo…). Vreme je lepše, kot je bilo napovedano, na robu (še) brezveterje.

Najprej malo pohajamo po sončnem robu in uživamo v razgledih + igranje s kužki ob spremljanju zaključnih skokov v Planici (kar omogočita prijazna mimoidoča sprehajalca iz Kopra), nato se odpravimo na Črni kal.

Na Turnu vnukinja in hčera malo pozirata,

malo (nevoščljivo) opazujemo plezalce, ki visijo po smereh…

Potem pa nazaj na Marčev hrib.

Noga me že boli, zato počivam na robu, medtem ko gresta obe po robu še naprej do Pojetovega starta (= Marčev hrib – Antena).

Vmes vnukinja še malo jezdi, ko srečata prijazen konjeniški par 🙂 .

Sam medtem “počivam” in proučujem vremensko situacijo na startu. Počasi se delajo bazice, veter pa je ob prihodu nazaj že pošteno narasel in občasno kar butne tudi do 9. Ampak to je predvsem termika, ki se kuha v hrastoveljskem kotlu in udari po robu gor. Malo cincam; Črnotiče zadaj nič vetra – 1,2/2,8 J, Slavnik mrtev nič ne javlja…, proti Slavniku in Buzetu pa ratujejo vedno bolj goste in temne baze…

Ko prideta obe punci nazaj, se že pripravljam. V drugem poskusu (ob hčerini in vnučkini asistenci) na ravnem robu dvignem padalo hrbtno in po obratu stopim v zrak, pa me meter naprej tako spusti, da skoraj pohodim grmovje spodaj, nad progo, preden speljem. Razen nekaj butanja na polno curim, potem le dobim nek steber in malo pridobim nazaj (do višine roba). Ob samem grebenu pa ne drži nič in spet polno zacurim. Ko sem že kar nizek, se zapeljem ven proti standardnemu travniku pod staro glavno cesto in nad cesto v Podpeč, pa me tako na hitro spusti, da ne pridem do tja….

Ampak vsaj pristal sem idealno na majhnem travniku, če že jadral nisem.

Še preden pospravim in pridem do ceste, je LC že spodaj…

Pa še filmček današnjega izleta