Ker imam za danes predvidene zemeljske opravke v Celju, se z veseljem pridružim vabilu AMojce na Malič, ki pa ima tam predvidene nezemeljske opravke (= test novega zica 🙂 ). Sploh, ker se mi zdi napoved za Malič najboljša izbira za danes.

Ko mi zjutraj sporočijo, da mi ni treba v Celje, me to sploh ne gane, saj je napoved za Malič še vedno odlična (res pa, da ne gledam temperature…) – očitno se, kljub muhastemu vremenu, na vremensko napoved vseeno lahko bolj zanesemo, kot na poslovne napovedi…

Mojca me naloži v svoj avto in gasa-gasa skozi Celje v Laško. Na blatnem pristanku se v blatu že zbirajo padalci in Damijanovi tečajniki, nekateri pa se z Damijanom tudi že pripravljajo gori na startu. Ker nas je preveč za en kombi, ki čaka spodaj v blatu, po krajšem usklajevanju Mojca zapleni v Damijanovem kombiju zanjo predvideni zic za testiranje. Potem naloživa še enega padalca in Mojca odpelje gor na start.

Takoj začnemo postavljati, saj veter piha idealno (4-6/8), mraz je pa tudi tak, da se ni kaj obirati. Mojca je opremljena z novim zaprtim zicem in po nekaj Damijanovih nasvetih lepo odleti. Sam sem tudi hitro pripravljen. Ko se po šolsko hrbtnem dvigu obrnem in stopim v zrak, pa takoj ugotovim, da se mi je elastika za kokon očitno snela s čevlja (ni čudno, saj je tudi tu zdrsavalo po blatni strmini 🙂 ). Da ne bo kdo pomislil, da se izgovarjam, ker bi si jo morebiti pozabil natakniti na čevelj – NE, odkar se mi je to nazadnje zgodilo na Planinski Grmadi, je to vedno prva stvar, ki jo naredim, ko obesim zic na sebe…

In naslednje minute ob glasnem preklinjanju (mimovozeči tečajniki in ostali se me kar izogibajo 🙂 …) telovadim v zicu in poskušam dovolj prelomiti svoja trda kolena, da bi le nekako zgoljufal kokon. Ker uspeha ni, akro letenje pa me tudi preveč ne veseli, se počasi odpeljem na blatni pristanek.

Zoranov let

Vržem robo s sebe in jo rinfuzo zbašem v kombi za popravca.

Padalci kapljajo v blato pristanka drug za drugim in tudi Mojca pristane po 3/4 zmrzovalne ure, vendar vsa navdušena nad novim zicem.

Mojčin let

Frenk Lokovšek : Bravo Mojca👏😀🪂 [29.11.2023 14:53] Zoran Gaborovič : Evo, nov zic se že amortizira 😉 [29.11.2023 21:24]

Ko se nas nabere dovolj, nas kombi transportira še enkrat na start (Mojco je bilo treba prav prepričevati, da gre gor še enkrat v ta mraz; na koncu je prevagal argument, da mora nujno zic vsaj še enkrat preveriti, preden ga potrdi…).

Zdaj so tu sunki že okoli 10 in zato je še bolj mrzlo kot prej (ampak ne dovolj, da bi blato zmrznilo…) in zato se še hitreje pripravljamo. V luft se odliftam še pred Mojco in zadrajsam sem in tja ob lepem dviganju nad greben. Dvakrat z V roba čez stolp in start na Z do Šmohorja in potem s četrto stranico čez Savinjo do Tovstega (kjer še malo greje zahajajoče sonce). Mojca javi, da jo je naraščajoči mraz že prizemljil, zic pa je še vedno odličen.

Mojčin 2.let

Zoran Gaborovič : Po mojem je blo na levem bregu bolj toplo  🙂 🙂  [29.11.2023 21:32]

Sam pa se z zadnjimi sončnimi žarki s pobočij nad Tovstim spustim v mračni večerni senčnati hlad in blato pristanka.

Zoranov popravc

Mojca je Damjanu medtem že dokončno zaplenila sedež in sledi samo še končno druženje v Tušu (kuhanček in drugo…).