Eni imajo danes velike načrte, jaz bi pa samo malo letkal za dušo (je še manj SV kot prejšnje dni, brez neviht in ploh po napovedi, bele bazice posejane po nebu povsod…).

Lokalna Jata se formira za Zavrh, jaz bi pa raje šel na Grmado (sicer bi v resnici šel še enkrat na Dobrovlje, pa ni interesentov…). In smo med mojim potovanjem proti Uncu že skoraj zmenjeni za Grmado, ko pade ugotovitev, da je preveč severne tendence in je baje bolje na Slivnico (kjer postaja sicer reče jug, pa tudi SV in SZ in,…).

Tako se pripeljem do Pumpe v Cerknico in Mega potegne gor. Vetrič piha vztrajno od zadaj dol, na momente pa tudi od V… po kar nekaj časa sončenja in modrovanja in razlaganja mimoidočim, zakaj se ne da odleteti, se z Megom odločiva za spust v dolino – z avtom. Prestaviva se na parking pri Jezeru, kjer pustim LCja in gor (in malo dol) na Čelo goro (nazadnje sem bil tu l.2019 !!!).

Štart je presenetljivo dobro ohranjen (pa saj ga tudi le malo padalcev obrablja – zato je pa več razgledovalcev, ki tacajo po našem filcu 🙂 ). Ker po tej konfuguraciji terena ne bi zvozil s težko opremo, sem v tangicah z Maestrom2.

Mega stoično postavlja Maestra po vsakem mojem neuspešnem dvigu in mi dviguje moralo (“ampak odleti res šele, ko boš padalo lepo začutil nad sabo; ne se metati čez rob. Raje ti 100x postavim, kot enkrat pobiram pod štartom…”). Res pa je treba tudi priznati, da je veter zelo švoh in ves čas obrača sem in tja (v bistvu ni generalnega vetra, le termika naredi kaj vetra) in le občasno pihne v pravi smeri gor.

Po vsaj uri, večinoma čakanja (vmes pride tudi skupina zgovornih pohodnikov, da ovekoveči razgled in opravi selfiranje), se le vse poklopi in Maestra stabiliziram nad sabo in me dvigne s tal še pred odsekanim robom.

Zunaj me kar dvigne in pojadram malo sem in tja (in iznad višine starta gledam, kako postavlja še Mega), zavrteti pa si kar nekako ne upam, saj so vsa dviganja zelo kratka in ko butne, raje lovim padalo… Potem se zapeljem stran od hriba v prekrasnem panoramskem preletu nad vodo in v dokaj močnem vetru kar nekaj časa pristajam pri LCju.

Zoranov let

Mega pa je uspel pobrati in se zapelje čez dolino in Rakek in Unec in seveda – pristal doma.

Megov let

Čeprav je bilo zame kratko, sem pa vesel kot radio, da sem po 5 letih kot “gibalno oviran starejši občan” sploh speljal s tega starta 🙂 (seveda po zaslugi Mega 🙂 ).