Danes da AMojca pobudo za Dobrovlje (no, v bistvu že včeraj 🙂 ), da se po dolgi letalni abstinenci spet malo poteši. Tudi meni se zdi, da bo tam še najmanj možnosti za plohe ali nevihte, ki so sicer potencialne povsod po SLO. Razen Škobernetovega Tomaža ni drugih interesentov.
Pri mojem Hoferju se z AMojco zloživa k Tomažu neka čez 11h in gasa do pristanka Dobrovlje (oblačna LJU pokritost se precej razredči, ko zapeljemo na drugo stran Trojan…). Tu naložimo še mlad švicarski par, ki kruza po deželah Balkana in obira starte (pa še vsa imena znata povedati na pamet !?).
Na startu sprva malo vetra (in 3-je padalci v štartni fazi). Mi trije se počasi pripravljamo, nekaj novih pride, veter rahlo jača (predvsem občasni močnejši sunki) s stopnjo osončenosti doline. AMojca pokaže, da res že povsem obvlada hrbtno vpenjanje in hrbtni dvig (Tomaž ji le malo pomaga pri razgrinjanju) in lepo odleti.
Za njo se spravim v luft jaz (ob Tomaževem sekundiranju) in na koncu še on. Z zicem sva si že kar domača in desno dobim neka dviganja, vendar se nad greben nikakor ne morem spraviti (medtem ko predhodniki kruzajo v višavah). AMojca po nekaj borbe pristane na uradnem.
Tomaž z nekaj več borbe in nekaj pobiranji na koncu poskuša še nad kamnolomom pod Goro Oljko, preden se dokončno preda.
Sam pa kar drajsam greben sem in tja in vrtim, a lepi stebri me rešijo visoko nad greben vsakokrat šele v okolici starta. Zadaj je vse pokrito in močno temno, proti Vranskemu se mi zdi da celo nekaj pada, tako da se na koncu odpeljem ven proti Polzeli. Vmes dobim lepo dviganje (proti temni bazi) in raje potegnem naprej z dovolj višine, da lahko pridem do gradu Šenek (čeprav proti vetru, kar drži in občasno zapiska…). Potem pa se spomnim, da imamo Tomažev avto zgoraj in je vprašanje, kdaj pridejo po mene… in raje obrnem in pospešeno (tudi +65) pripeljem na uradni pristanek.
Zoranov let
Zbrana padalska druščina na pristanku modruje ob partizanskih zgodbah, novodošli odhajajo gor, nekateri pristajajo, nebo pa se vedno bolj zapira. Tudi AMojca čaka spodaj na popravca v upanju na izbolšanje (skupaj s Frenkom), Tomaž pa enkrat vmes uide gor.
Tudi gori na startu potem še čakajo na izboljšanje in nekateri se tudi odločijo za start. Sam vmes dobim prevoz za rešiti Tomažev avto in ko pripeljem dol, AMojci Frenk ravno dostavi pice iz Afrike, Tomaž pa v dugo pristane.
Še malo modrovanja dokler se nam ob vedno večji temi in tudi grmenju ne da več čakati na izboljšanje in se odpeljemo via LJU.