Za danes je napovedan še kar lep dan z zmernim JZ, vendar povečana možnost ploh ali neviht kjerkoli pač že bodo 🙂 (predvsem v hribih – Karavankah in Julijcih – pa bolj popoldne…).

Ker se z mojo terapevtko Janjo že pol leta dogovarjava, da moram še kaj več narediti za svojo gibalno oviranost starejšega občana in to v smislu hoje v hrib – sem pristal na kompromis 🙂 : jaz bom hodil gor pod njenim “nadzorom”, dol pa odletel pod svojim (torej H&F 🙂 ). In sva danes po primarni terapiji rekla, da greva… in sva šla…

Se pravi Janja naju je zapeljala skozi Begunje pod Petra in po znani strmi poti gor (jaz s srednje lahko opremo = tangice + M24 + rezerva…).

Vlaga v zraku in posledično zatohla vročina mi tudi po gozdu ni prizanesla in na start ob cerkvici pridem pošteno zmozgan. Janja pa je ves čas skakljala spredaj in zadaj in me profesionalno spodbujala: “ooo, super ti gre”… “sva že skoraj na vrhu”,…” sam še malo pa bo”… kot sem sam v zgodovini spodbujal druge, … ko sem še lahko skakljal 🙂 .

Čeprav je proti Julijcem že precej nakuhano in temno, pa je nad Petrom še lepo modro nebo z nekaj belimi bazicami… le V piha vztrajno od cerkvice sem, rola klobaso in postavlja trakce pravokotno na start.

Kar nekaj časa se počasi naštimavam, pa klobaso samo občasno razmeče sem in tja in za nekaj trenutkov zaplapola gor, sicer vztraja v pravem kotu 🙂 .

Vmes skupaj z Janjo postaviva M24, preveriva štrikce in čakava na pravo smer.

Ker ni sprememb (razen da so občasni sunki vedno močnejši in zadaj kar završijo drevesa in šavje ob startu), se počasi vpnem in počakam na primeren trenutek: to je, ko pride sunek in poravna klobaso malo manj pravokotno, potegnem v smeri cerkvice in po obratu speljem dol po startu.

Takoj, ko pridem iz poseke, me močan V skoraj popolnoma ustavi, kar se lepo vidi na

posnetku1 in posnetku2.

Le stran od hriba me odnaša in vedno močneje spušča, da po 4 min scurim tik pod hrib na travnik, ob katerem sva začela hoditi gor…

Zoranov let

Janja vsa ginjena pokliče z vrha, da je (z balkona) gledala dogajanje do konca in da gre šele sedaj počasi dol.

Še pospravljati ne začnem dobro, ko je že ob meni (??!!) – baje da je le občasno malo pohitela, da ne bi preveč čakal…

Po tako uspešni drugi fazi današnje terapije pa se pod nujno odpeljeva v slaščičarno (bivši Šmon) na Bledu, kjer v zaključnem druženju pošteno nadoknadiva izgubljene kalorije 🙂 .