Po šihtu se odločim za kak skokec, ostali se organizirajo bolj za Zavrh. A do tja mi ni, če že Grmada obeta. Erzotu javim svojo odločitev (ki jo očitno ni posredoval naprej, ker so se na Zavrhu spraševali, zakaj niso šli raje na Grmado).

Na štartu, presenetljivo, piha skoraj iz desne, kar močno, tako da še kakšno minuto počakam in opazujem, predno se lotim postavljati. Nato se mi zdi, da se umirja in ko sem že čisto oblečen in se kuham na štartu, veter popolnoma crkne. Čakam in se kuham, minute minevajo, od mene že vse teče, nato končno začne pihljati gor (še vedno malo iz desne – JV). Lepo speljem in zavijem na desni rob, tam je pa slabše kot na štartu, kjer greben drži nulo. Peljem levo proti Grčarevcu, poskušam kaj povrteti, pa dviganja niso homogena, padam ven, ni močno. V Grčarevcu sem prenizek za nadaljevanje, zato iščem kaj konkretnega, da nadaljujem proti Logatcu. Enkrat naberem do 1200, pa spet padem ven, vse je razbito, švoh. Izgubljam do 800m, nato pa spet zahakljam isti (ali sosednji) steber in ga skušam čim boljše obdržati, nato pa končno prebijem tisto čudno inverzno plast na 1300 in gre lepo gor v bazo. Ni vertikalnih razvojev, zato še kar nadaljujem in se počasi usmerjam proti SZ (če naj bi pihal JV), pa ne gre več kot 25-30 km/h. Iščem kam piha veter in opazim, da je v višinah kar konkreten SV, zato zavijem z vetrom in gre 55+ km/h proti Lovrencu. Tam še nekaj povrtavam, čeprav mi ni treba, ker se delajo baze in sem pod/med njimi / v njih. Grem naprej proti Nanosu, hitrost je pa vedno večja, zato se počasi usmerim ven v gotovo curažo. Nižje kot sem, bolj me bremza burja (tipično), pristajam pri Dilcah v rikverc na gasu. (Pred tlemi ga spustim, da ni presenečenj).

Spet me moj strah pred neznanim ustavi, da bi odletel kaj boljšega, ampak sem vseeno zadovoljen.

Kamera je pa seveda ostala doma…