Danes vročina še narašča, napoved pa podobna kot včeraj (mogoče je napovedani JZ malo močnejši, sploh z višino, kar se termike tiče pa podobno). Ker ne morem navsezgodaj na Buzet (kot nekateri ponovno planirajo – pa končajo na Lijaku – le zakaj ?!), se odločim za poznopopoldansko mirno in uživaško jadranje na Strmci (včeraj je že bilo tako in danes pričakujem podobno).
Nekaj pred 16h se odpravim iz LJU in se dobim z Megom na pristanku (Milanče obljublja, da pride še kasneje, ko ga bodo razbremenile zemeljske obveznosti). Ko prideva na start kar močno prbija. Sunki nihajo sicer med 7-10, povprećje 5-7 (seveda na vrh Petriča), ampak situacija je zelo šumeča in živahno gibajoča. Mega ponovno pove, da se v takem vetru včasih ni letelo, ampak bo pa najbrž bolje…
Zato počakava kakšno debelo uro v zanimivem klepetu na idilični travnati polici nad dolino, ki se koplje v popoldanskem soncu (mogoče je malo mrčasto). Vmes počasi vzameva robo iz LCja in se delno pripraviva, čeprav veter še vedno prbija z občasnimi (zelo) kratkimi umiritvami.
Ko si začneva govoriti, da se umirja (sonce gre počasi dol in termika mora svoj delež odklopiti), se dokončno pripravim pod budnim Megovim očesom. In okoli 19h v drugem poskusu (prvi me odšlepa po travniku – baje je ravno spet prišel sunek…) lepo po liftu gor odletim.
In potem večerna poezija po putru (no, vetra je še vedno veliko, vendar je vse dokaj laminarno) sem in tja in gor in zunaj s kroženjem dol in spet ob pobočju Petriča gor in tako naprej, da se napolni debela 1 ura. Skratka, če citiram: “Igra z vetrom in bazami. Totalen žur!!! ” (no, danes totalno brez grdih baz, ki bi pozaugale… sploh brez kakršnihkoli baz, le večerno škrlatna modrina…) 😉 🙂 .
Mega je bil v luftu malo za mano, Milanče pa se nama pridruži nekaj pred 20h. Mega toplanda z namenom popravkov na opremi, pa se na koncu odloči, da je za danes zaključil.
Megov let
Midva z Milčetom pa še malo drajsava sem in tja in potem še tesno okoli vrha Petriča (da še naberem nad njim, kolikor bo ugašajoči veter dal), da se končno zapeljeva na prečudovito ožarjeno Planinsko polje, kjer se, kot zlatosrebrna kača, zvija Unica. Pred AC obrneva in pristaneva na zadnjem travniku pred vodo,… da naju lahko naskoči množica krvoločnokrvosesnih komarjev, medtem ko pospravljava večerno zarošena padala.
Milanov let
Zoranov let
Mega je z LCjem kmalu pri nama. Še nazaj gor po Milančetov avto in razlaz (predvideno nadomestno postajo za Zavrh pa seveda pozabiva v Megovem avtu, saj sva še vsa neprisebna od večernih užitkov 😉 🙂 . Že zeeeeloooo dolgo nisem tako užival v brezskrbnem jadranju… Vesel kot radio – za dve postaji skupaj 🙂 .