Včeraj zvečer me kliče Erzo, kaj pravi moja “strokovna vremenska prognoza” za današnji Goljak ?… Resda so bili včeraj Idrci gor in odleteli fantastično (Mlakarjev Miha je odletel celo do Škofje Loke 🙂 ) in takšni leti spodbudijo Erza (navadno naslednji dan, ko pogoji običajno niso več taki…), da bi šel tudi on. Ampak za danes je prognoza res odlična (le okoli Ilirske je napovedan bolj stabilen šibek JZ in z višino J, veter 2-3, močna termika, vendar žal brez baz…), celo boljša kot za včeraj in takoj sem napaljen.

V bistvu Erza (pa tudi še koga drugega) jezi, ker se sami ne spomnimo vseh teh različnih možnosti, drugi pa tudi ne prispevajo idej v skupni lonec… in ker že celo večnost nismo bili na Goljaku, včasih pa smo šli kar večkrat v sezoni (ko zdajle to pišem, ugotavljam, da je bila Jata nazadnje na Goljaku točno pred 1 letom … 15. julija 2023 !!!!).

Tudi Mega je takoj za in še Pojetov Jože. Erzo takoj (še pozno zvečer=sredi noči 🙂 ) sheca Zdeneta, da gre za zemeljsko podporo.

Jutranja napoved je podobna, tako da ob 9.45 doma poberem v LCja Zdeneta in potem obtičiva v zastoju na J obvoznici in mimo Brezovice (ki ga ob mojem odhodu od doma še ni bilo…) za 1h. Tako se namesto ob zbornih 10.10 odpeljemo z Vrhnike na Unec ob 10.45. Tu presedemo v Megov avto in gasa dol: Knežak, mimo Ilirske in skozi Zabiče gor na start.

Malo pred 13h se že naštimavamo na startu, kjer piha večinoma bolj ali manj lepo gor (z občasnimi sunki).

Čakam (pod Megovim in Zdenetovim sekundiranjem), da odletita Erzo in Jože (da ne bom jaz ravno za sondo) in potem še jaz in Mega.

Najprej me butne gor, potem se v curaži pririnem do roba in nekaj časa motovilim na robu, da dobim močno dviganje. Erzo in Jože sta nizka, Mega dobi močno dviganje bolj zunaj in kmalu vrtiva skupaj nad platojem pred Malim Razborom. Mega hitro nabere in se odpelje naprej, jaz mečkam in se pridružim Erzu, ki se že reši iz nižav. In si rečem, da moram vztrajati, dokler bo šlo gor.

In se nenadoma zraven mene pojavi par beloglavcev, ki samo lebdita čisto blizu in se v ogromnih krogih dvigujeta v (mojem – ali jaz v njunem ?!) stebru, ne da bi trepnila s krili… božansko lepo ju je gledati čisto blizu (na dohvat ruke) in prvič v življenju res dobesedno doživim občutek, da letim kot ptica… In nabiram in nabiram (že za Šestanovim vrhom) do 2250, ko se odpeljem v rahlem dviganju proti Veliki Milanji.

Tu pa začne spuščati, da se že bojim, da še do Koritnic ne pridem, saj sem na grebenu Volovje rebri (975m) le še na 1300 proti vetru z največ 20 km/h naprej. Ves čas se že (vsi) vozim(o) v veter, saj piha večinoma Z, celo SZ…

Mega nabira zadaj na pobočjih za Jurščami, sam pa dobim raketo pred Koritnicami spet do 2100 (tu se od zadaj pojavita Erzo in Jože in hitro nas razmetava blizu skupaj, enkrat zgoraj eden, drugič drugi – skratka kar precej razgonjeno – plava termika – kot je v bistvu že ves čas). Naprej proti Pivki/Sv.Trojici v curaži kontra vetra, da potem le dobim neko bogo in razmetano dviganje, ko sem spet ves nizek in v bistvu že pristajam.

Erzo tu odstopi, saj ne verjame v rešitev. Je pa med svojim letom pridno fotkal:

Erzov let

Andrej Erznožnik : V začetku goni in veter v čelo, ravno ko je postalo lepo pa se nizek odpeljem stran, ko potem vunderle pobereta. Brez baz, neki so, ampak bolj zarad pejsaža poletnega dne. [15.7.2024 15:47]

Z Jožetom pa grizeva in grizeva in se rešiva nekje nad (suhim) Petelinskim jezerom in nad Sv.Trojico sem spet čez 2100. Zdaj že verjamem, da pridem čez Javornik, nad katerim že nabira Jože.

In zdaj drugo presenečenje današnjega dne: par štorkelj leti paralelno z meno v glajdu proti Javorniku (tudi na dohvat ruke). Pogled je popolnoma drugačen, kot prej na beloglavca, s katerima smo bili v istem stebu. Z iztegnjenima vratovoma drsita skozi zrak vštric z mano kar nekaj časa, občasno malo korigirata smer s široko raztegnjenimi krili, potem pa skladno odvijeta v levo, kot dva aviona na letalskem mitingu 🙂 .

Mega po postaji javi, da je nad Rakovim Škocjanom v smeri doma, kjer pristane.

Megov let

Komentar leta: Smo na štartu modrovali, da ponedeljek ni nedelja, pa se je lepo izšlo. Veliko rinjenja v veter in tam okrog Svete trojice zelo zoprna termika. Pristanek doma in takoj hladna pijača.  [15.7.2024 15:54] Pavel Kante : To je to !🤣👏👏 [15.7.2024 16:40] Urban Jernejčič : Bravo Stane! [15.7.2024 18:53]

V rahlem dviganju se iznad Sv.Trojice usmerim na Planinsko polje. Čez Javornik pa že kar močno dviguje do skoraj 2300. Čez AC sem še skoraj na 2000, potem začne močneje spuščati. Čeprav vidim Logatec “blizu” zaradi višine, se na sredi Planinskega polja obrnem in zapeljem na Unec, kjer pristanem ob parkingu zraven LCja !!

Sašo Razdrih : U bravo😄 [15.7.2024 15:49] Stane Bajt : Top. Vrhunsko. [15.7.2024 15:50] Andrej Erznožnik : Ga gledam, ko sva skup v stebru, pogled naprej in sprotno izračunavanje matematičnih odvodov kako je treba ostati v dviganju in je elipsa kar se da pravilna, ne pa kot jaz ko za vrtenje še na prste ne znam računat in me vsakič nabije, da ga zastonj iščem nekje pod sabo, ko je pa že višje in vstran! [15.7.2024 15:52] Zoran Gaborovič : @Erzo: 🤣 kaj čmo… malo matematik, malo zvezdogled 😜 [15.7.2024 15:55]

Zoranov let

Vesel kar za več radijev, saj je to moj najlepši/najdaljši let z Goljaka, ki pa mi tudi pod razno ni bil enostaven, saj sem (smo) se večino časa boril(i) proti vetru v zelo razgonjenem ozračju. Nekajkrat sem se rešil praktično iz pristajalne faze… (le kje je bil ta idealen J v višavah ?!).

Jože je poskušal še naprej in našel zadovoljivo jaso v gozdovih med Bezuljakom in Dobcem.

Jožetov let

Jože Poje : Od Goljaka do Knežaka – eno samo nabijanje in v veter. Potem se je malo sestavilo.
Tako dobro sem bil nastavljen za v Borovnico, pa se je nek sever pojavil… [15.7.2024 15:59]

Ko pospravim, pride Mega z malice po svoj avto, ki sta ravno pripeljala Erzo in Zdene. Zbašemo se v LCja in v gozdove še po Jožeta in naprej (skozi gozdove) do Vrhnike.

Pa še vizualizacija naših letov

TUKAJ (po startu nastavi, koga želiš gledati kot glavnega/star in poženi…)