Seveda tudi danes Slivnica… Ampak udeleženci hočejo prej (res je popoldne možnost ploh in neviht), saj naj bi bila bolj JZ tendenca in lahko veter (termika) na Slivnici hitro naraste. Mojca kategorično zavrne zgodnjo udeležbo (ona ne rabi razmetavanje v termiki in bo prišla kasneje, če bo…) in tako se ob 12.45 dobimo na Vrhniki: Gracarjev Jože, Koc, jaz in Pojetov Jože, h kateremu se naložimo še mi 3-je. Na Pumpi v Cerknici naložimo še Jeana in gor.
Ko pridemo gor, je naokoli že kar nekaj razvoja, vendar je še veliko modrine, sploh proti V in S je vse odprto. Piha lepo gor,… dokler ne začnemo postavljati, ko veter skoraj uplahne in začne mešati z vseh strani.
Prva odletita Jože in Koc in hitro pobereta, Jean pomaga meni, saj mi je za prvi dvig premalo vetra, potem pa še Gracarjev, da končno speljem.
Najprej se matram okoli koče, potem odpeljem naprej po grebenu, kjer končno dobim STEBER, ki ga poskušam obdržati… do 2200, ko se zapeljem ven in direkt nazaj proti Borovnici. Do 2300 gre še gor, potem se umiri in začne počasi spuščati. Sploh ne dvomim, da pridem s te višino do Borovnice (brzina 45-55, višina 2000 na Begunjami), ko naenkrat pred Kožljekom dobim občutek, da sem se zaletel v zid in me začne spuščati tudi z -4 (hitrost še vedno 44 !?).
Tla so vedno bližje in ko sem na 1300, se mi zdi, da ne bom zvozil v dolino Borovnice. Panično iščem, pa ne najdem nobenega dviganja, potem bežim nazaj nad Bezuljak, kjer iščem vedno nižji, da na koncu scurim na travnike spodaj.
Zoranov let
Spet razočaranje, čeprav malo manjše, kot včeraj (sicer sem bil 1/2 h v zraku in na 2300, potem sem pa zelo hitro zopet žalostno scuril…)…
Hitro dobim štop do Pumpe, kjer v rahlem kapljanju (medtem je že pošteno nakuhalo in pokrilo nebo tudi s temnimi gmotami) v Jeanovem avtu spremljam dogajanje. Mojci sporočim, da nima smisla prihajati sem, pa pove, da je že na poti in da se bo gotovo izboljšalo (optimistična, kot vedno 🙂 ). Potem vidim, da je Pojetova pika prbita na 1700 na Javornikih, čas mu teče, točka pa miruje, po telefonu se ne odzove ?!… Z Megom, ki je doma, po telefonu in računalniku spremljava situacijo nekaj minut in že skoraj sproživa reševalno akcijo, ko točka le preskoči na LJU Barje, Jože se odzove po telefonu in pristane dokaj blizu svojega doma…
Jožetov let
Gracarjev Jože za Veliko Ligojno obrne in se pelje pristati nazaj na Vrhniko (njega je približno tam blizu, kjer sem jaz curil z -4, dvigovalo v plavi termiki malo kasneje s +4 !?…).
Gracarjev let
Koc javi, da je na Blokah pri Novi vasi, kjer je raje pristal, kot rinil nazaj v črnino nad Slivnico.
Ko pride Mojca, greva kar naprej najprej po njega in potem od zadaj gor na Slivnico. Jean javi, da sta s Pojetom bežala pred dežjem in je pristal pod Krimom.
Jeanov let
Sedimo na startu in čakamo (Mojca, Koc in jaz) in rešujemo zapleteno logistiko, saj (zelo) rahlo kaplja in je vse zadaj grozljivo grdo črno, radarska slika pa kaže za zadnjo uro že vijolično celico nad Postojno v premikanju proti LJU, ki pa je nas v Cerknici komaj oplazila (grmi pa kar močno in vztrajno…).
Logistiko po kakšni uri čakanja rešimo: Gracar gre po Jeana, Poje je itak doma; Jean bo na Vrhniki vzel Kocev avto in prišel z njim na Unec; Koc pa z vrha odpelje Pojetov avto dol na Pumpo, kjer presede v Jeanovega in ga dostavi na Unec.
Midva z Mojco pa sediva še naprej na startu vsaj še eno uro v popolnem (Mojčinem) optimizmu, kako se bo situacija kmalu izboljšala (piha pa večinoma od zadaj dol). Črne gmote za nama se počasi res oddaljujejo nazaj proti LJU, v Ložu že sije sonce (kot tudi na Snežniku in v Ilirski Bistrici 😉 ). Potem pride sonce tudi dol na Polje in trakci obmirujejo, včasih celo nakažejo smer gor.
Mojca gre po robo v avto in končno ji jaz enkrat naštimam padalo. Še malo počaka in v pozitivni nuli odleti po šolsko (ob aplavzu prisotnih navijačev).
Mojčin let
Zoran Gaborovič : Kdor čaka, dočaka [13.8.2024 20:50]
Ko pridem dol z njenim avtom, ga prevzame, jaz pa odpeljem Pojetovega na Vrhniko.
V LJU pa vse mokro in zatohlo v tropski vlagi izparevajoče plohe…