Danes ni napovedanega praktično nič vetra z večinoma rahlo JZ tendenco in jutranjo/dopoldansko meglo.
Že zjutraj se dogaja zgodovina, ko pokliče Erzo, da gresta z Pojetovim Jožetom na Velebit (Jože ima za cilj kot prvi zemljan poleteti na Goli otok…). Sam pa kar ne vem, kakšno idejo bi imel, saj je napoved za dol se metati s hribov, jaz pa sem “starejši občan, ki sem poleg tega še gibalno oviran” 😉 in se naprej smilim samemu sebi…
Ker je na Slivnici rahla JZ sapica in je baza nekaj nad vrhom, predlagam Milanćetu, da greva/gremo tja. Pa nekaj cinca in bi šel na Kovk (kjer je 0 in rob v bazi…). Po dolgotrajnem navzkrižnem neusklajevanju se odloči za pot v smeri Polhovega Gradca, jaz pa se še naprej smilim samemu sebi in bluzim po telefonu kje, kam, kako…
Potem pa na XCglobe zagledam, da je nekdo odletel z Ravnih senožeti = vznožje Kamniškega vrha, kjer je bila “zibelka slovenskega jadralnega padalstva…” in jaz v bistvu tega štarta še nimam, saj so v časih moje manjše gibalne oviranosti bili cilji tam naokoli predvsem vrhovi (npr. sekundarni vrh Planjava ali sam Kamniški vrh). In se napalim, da grem poskusiti prilesti na vrh teh senožeti, kjer se potem nadaljujejo poti na sam Kamniški vrh.
Ob mojem odhodu iz LJU je tu že sonce, bolj kot pa se približujem Kamniku, bolj je vse zabasano in Kamniškega vrha se tudi pod razno ne vidi. V Stahovici sem končno dovolj blizu, da skozi megličavost vidim pobočja, sam Kamniški vrh pa je nepreklicno skrit v megli/bazi.
Do zadnje kmetije vasice Slevo in še do konca kolovoza pri peskokopu. Sestavim palice in si naložim srednje lahko opremo (Kimfly M24 in tangice z novim napihljivim protektorčkom…) in v klanec. Vreme je gnilo, vendar cedeča vlaga v zraku vsaj hladi, tako da ne zakuham že po 100m…
Počasi gor do razpotja kjer izberem kar strmo varianto, direkt gor po slemenu. Čeprav hodim počasi, se višinci kar nabirajo in po 40min sem 330m višje na vrhu travnikov – in strmine.
Malo tavam sem in tja, da si izberem najbolj primerno lokacijo, saj so zgornji deli senožeti kar položni. Raztegnem M24 šele potem, ko napihnem protektor in sem kompletno opremljen. Res je vse gnilo naokoli in baza je mogoče 50m nad mano. Vetra čisto nič, s teoretično tendenco na gor.
Cuknem in M24 spravim hitro nad sebe, ampak po obratu ne nosi nič in pošteno zalaufam po strmini dol (sem že pozabil, da M24 rabi kar nekaj vzletne hitrosti, kar pa ni problem, saj je bilo običajno kvečejmu preveč vetra, ne premalo, kot je danes). In nekako speljem, vendar sem nizko nad tlemi in tu je že naslednja polička travnika. Rahlo potegnem komande, da me malo dvigne naprej in … speljem nad platojčkom… Potem pa v popolnem miru odglajdam do travnika pri Bistričici pred Stahovico.
Zoranov let
Ko pospravljam, gre kar nekaj avtov mimo. Ko zaključim in pomaham naslednjemu, pa mi ustavi domačinka prav z zadnje kmetije, nad katero sem parkiral LCja 🙂 .
Kljub turobnemu dnevu (v tem koncu SLO), sem vesel kot radio, saj sem pričakoval dosti hujše probleme pri mojem prvem H&F po dolgem času 🙂 🙂 .