Danes pa že zgodaj posije sonček v LJU. In treba je nekam na letenje. Vetra je napovedanega malo (razen umirjajoče se burje na Primorskem), sondaža je obupna… ampak vsa SLO je pa brez oblakov in vsi se odpravljajo metati s hribov (višjih ali manjših, nekateri že sredi noči, drugi sredi dneva…).
Včeraj zvečer je Slavka oznanjala današnjo akcijo na Stolu (kar je zame, kot starejšega občana, ki je še gibalno oviran, neizvedljivo), kar me je spet spomnilo na Belsko planino (Svečica, pod Struško). Že pred dolgimi časi, v začetku padalske kariere, sem si jo ogledoval kot padalski start, ko sem se tam okoli preganjal z gorskim kolesom. Pred kratkim pa so tam poletavali naši mladi padalski kolegi in mi jo spet priklicali v luknjičavi spomin.
In ker Slavka ljubi zgodnje ure, pristane ravno pravi čas, ko bi jaz odšel na letenje.
Slavkin let s Stola
In jo pokličem, če je še za dodatno akcijo. In seveda je. Hitro se uskladiva in kmalu na Lipcah odvijem z AC in ob Jesenicah desno za Železarno, kjer si ogledujem potencialne pristanke, medtem ko se Slavka vozi izpod Stola k meni.
Preloži svojo lahko in težko robo v LCja, medtem ko jaz s kmetoma, ki gnojita pristajalni travnik, uskladim parkirni režim na njunem travniku. Prijazen pogovor botruje obilici informacij, brez katerih bi midva s Slavko doživela več presenečenj na poti k najinemu cilju. Hvaležno sprejmeva njuna priporočila (kar nama sicer vzame nekaj dodatnega časa) v upanju, da si bova zato na široko odprta vrata k zmagi.
Pa naju in LCja, kljub dobro zastavljeni strategiji, ustavijo taktične težave tik pred zdajci. Po analizi možnih plusev in minusev zaradi morebitne spremembe starta in posledične možnosti pristanka daleč stran od Slavkinega avta, kar bi v naslednji posledici vodilo do dolgega večernega pohoda nazaj v hrib (za Slavko, ki pa je danes že odpešačila Stol), soglasno ugotoviva, da je bolje, da se z LCjem odpeljeva nazaj v dolino, urediva taktične težave in ponoviva vajo.
Ko sva danes že drugič skoraj na osončenih pašnikih Belske planine, pa naju ustavi še tavajoči tekaški poznavalec okoliških hribov s prošnjo, da mu svetujeva, kako bi najhitreje pri(tekel)šel do Valvazorjevega doma, kjer ima parkiran svoj avto…
Tako hodiva čez dotične pašnike že v zahajajočem soncu. Sam sopiham zadnje metre s težko opremo (verjamem, da z njo priletim do daljne Železarne), Slavka pa poskakuje z lahko (v velikih dvomih, da pride do Železarne).
Greva mimo stanu še na zgornji kolovoz in v kao malo večji strmini postaviva. Se pravi, Slavka meni postavi padalo in vse prštima, jaz se le na mestu zbašem v sedež. Kljub na videz idiličnim travnatim prostranstvom se tanki štrikci zatikajo za vsako skalco, ki jih nešteto štrli iz zemlje. Vetra nula, zero, občasno celo hlad potisne od zadaj po pobočju dol.
Prvi dvig je na videz obetaven, pa nekaj metrov nižje obsedim na travi. Tudi drugi (ob čakanju na kakšen dih po pobočju gor) je neuspešen, vendar vsaj “obstojim”. Slavka skače okoli mene in postavljka Maestra in rešuje štrikce… skratka brez nje bi lahko zaključil že po prvem poskusu…
Ker pa v tretje gre rado, v naslednjem dvigu le spravim padalo nad sebe in se slučajno ne spotaknem na izstopajočih skalah … in speljem.
Potem pa po mrzlem putru daleč, daleč, naravnost ven v še bolj hladno senco Savske doline. Nad Koroško Belo pridem z več kot 500m AGL, tako da lahko brez skrbi podaljšam čez Savo (po mojem bi prišel skoraj do Bleda), potem pa v širokem loku spet nazaj čez Savo in k Slavkinemu avtu.
Zoranov let
Takoj jo pokličem po telefonu (žal oba nisva imela postaj), da bo sigurno imela dovolj višine do pristanka,… pa si je že kmalu po mojem odletu premislila in se že pelje z LCjem dol…
Vesel kot radio za ta moj novnov start, ki mi brez Slavke ne bi bil dan 😊