V LJU gnilo, da ni za nikamor; na Primorskem šajba (z orkansko burjo), na Gorenjski pa se tudi konča oblačen pokrov in sonce od Preddvora naprej.

Tisti trenutek, ko hočem pritisniti Milančetovo telefonsko, pozvoni on in: “… kam gremo letet; Sv.Lovrenc bo za skočit, okoli Gozda pa jadrajo, lahko bi Šolski teren…”. Seveda sem takoj za, ob tem, da hitro pade ideja, da bi pretrgali sveto zaobljubo, da ne gremo na Gozd, odkar je plačljiv … in se odločiva, da greva danes prav tja po dolgem, dolgem času (jaz skoraj 3 leta nisem bil na inkriminiranem startu…).

Ob 14 h poberem Milančeta na pristanku v neskončni množici pleha (in tudi pristajajočih padalcev – vsaj dve šoli…) in gor. Milanče mi nese mojega novega/starega Skywalka, sam pa štorkljam za njim s preostalo (srednje) lahko opremo.

Na štartu gneča pripravljajočih in kibicev in kar tako mimoidočih in… Poravnava obveznosti (!) in se začneva gužvati za štartni prostor. Če je ob prihodu še rahlo pihalo gor, je sedaj vedno bolj nula (ob prelepem zahajajočem sončku).

Milanče potegne prvi, pa mu ne rata in šele v drugo odleti v praktično nuli. Kljub temu, da sem hitro pripravljen, ni milosti do starejših, gibalno oviranih padalcev in še kar čakam, da lahko potegnem hrbtno (v totalni nuli, občasno dahne že dol po startu). Tudi sam ga v prvo ne spravim dovolj nad sebe, pa mi prisotni hitro spet razgrnejo, da v drugo speljem.

V rahlem baloniranju proti V robu me celo občasno dviguje. Po obratu celo zavrtim in malo naberem in nazaj mimo starta do Z dela grebena. In še ena runda v rahli curaži na V rob, potem pa v velikem loku nazaj mimo starta in ven, naokoli čez Veterno na pristanek, kjer testiram, koliko lahko bremzam tole Arribo3, da stopim na mestu na tla kot v pravljici 1m naprej od ceste 🙂 .

Zoranov let

Milanče že pospravlja.

Milanov let

Še gor po mojega LCja v slalomu med številnimi dol drvečimi norci, ki jim sploh ni jasno, da lahko kdo pelje mogoče tudi gor…