Danes V, SV še vedno vztraja, dan pa je do konca gnil večinoma povsod po SLO (razen na Primorskem, kjer je burja odpihnila oblačnost), celo nekaj možnosti padavin je napovedano.
Kljub temu Milanče da pobudo za Zavrh, ki je ob sklicu ravno v robu oblaka. Mene mika bolj Ulovka, kjer ni take možnosti blata, višina starta pa je tam, tam. Ko se približuje zborna ura, pridobim na svojo stran še Škobernetovega Tomaža (ki Ulovke še ne pozna in je takoj za spremembo) in via Vrhnika se dobiva pri Skalah. Ko Milanče pasira Borovnico in ugotovi, da je megla na Zavrhu še nekaj bolj pod štartom, podaljša do naju in oba se zbašeta k meni v LCja.
Šele, ko s ceste na parkingu za Ulovko zavijemo z LCjem na kolovoz, pridemo v meglo. Na štartu pa je že kar gosta tudi dol proti Brunarici (ki se komaj sluti na dnu), tako da nobenega več ne mika postaviti padalo, čeprav piha idealno po griču gor.
Milanče goni naprej svoj Zavrh, jaz pa na poti nazaj odvijem proti Planini in zapeljem do koče/stolpa. Tu smo že pod bazo in se vidi v dolino proti Vrhniki in okolici, vendar vetra ni nobenega (čeprav zastava na stolpu veselo plapola v pravi smeri; je pa šavje tako zaraslo (nekdanji) start, da Milanče daje prednost celo zaraslemu Krimu pred tukaj videno situacijo.
Pokliče Delux v zaključevanju svojega šihta in seznanimo ga s situacijo na Ulovki (in Planini), on pa nas z dejstvom, da je po trenutno videm z njegovega opazovališča (na šihtu) na Zavrhu baza še nižje pod startom, kot prej. Predlagam Sv.Ano in Deluxu je tudi to edina realna možnost.
Milanče verjame v jadranje na Zavrhu, zato se ustavimo pri Škorpijonu, kjer nas že pričaka Delux. In hitro odpeljemo vsak s svojim avtom naprej proti Podpeči…
Parkiramo na parkingu pred Grebencem in vsi 3jei k meni v LCja.
Ko parkiramo v sluzastem ozračju zraven cerkvice na vrhu, pa nas tu sprejme res ugoden veter. Res, da je občasno prešvoh, občasno pa SV tudi dobi primerno jakost in takoj se začnemo pripravljati na V startu. Tomaž ostane moj sekundant, ko kot prvi odleti Delux, nekaj za njim pa še Milanče. Oba lepo zajadrata in sta hitro nad vrhom.
Moj prvi dvig je lep in brez vozlov ali vejic (Delux ima rahlo zavozlane štrikce…), ko pa ob pravem sunku v drugo dvignem, po obratu (skoraj) stopim v zrak, tako da ni nobenega dotika na spodnji stopnici. In se tudi sam pridružim predhodnikoma v prelepem (ledeno mrzlem) jadranju. Tomaž se še kar nekaj časa matra (veter spreminja smer in pogosteje usiha) preden se nam tudi on pridruži v zraku.
Skoraj pol ure najadram, ko me hlad le prisili, da zapeljem daleč naokoli čez Podpeč do Ljubljanice in z vetrom (za Milančetom) nazaj ob Ljubljanici, da pristanem na letališču.
Zoranov let
Milanče potegne z vetrom v hrbet, dokler gre.
Milanov let
Ob meni pristane Tomaž.
In nekaj za njim še Delux.
Borisov let
Tomaž pospravi prvi in gre po svoj avto, s katerim pride po naju in mene zapelje gor po LCja.
Lepo hladno jadralno doživetje zaključimo z vročo čokolado in kavo v kafiču pri Mercatorju v Podpeči.