Še en copy/paste dan (torej megla, burja v soncu na Primorskem in Gorenjska v soncu – ampak šele od Kranja naprej). Vsi naši se odločajo za hojo (seveda vsak s svojim ciljem) in ker ne dobim kompanjona za kakšno letenje, se na koncu tudi sam odločim za en H&F: za Potoško goro, na start Pogorišče, ki ga še nimam, saj sem bil nazadnje na Potoški avgusta 2019, torej pred 6 1/2 leti, še krepko pred požarom, ki je ogolil lep del hriba.

Ne vem kako mi bo šla hoja (sicer z “novimi koleni”, ampak brez kondicije), saj se ne spomnim, kdaj sem nazadnje hodil po hribih… Imam pa danes s seboj nekaj podpore (ne zemeljske, ampak električno), ki jo bom danes sploh prvič uporabil/preizkusil.

Po AC in mimo Kranja do Preddvora skozi meglo, ki se umakne toplemu soncu in modremu nebu šele na travnikih pri Potočah. Mimo DSO in po makadamski cesti skoraj do rampe, kjer parkiram, saj namerevam pristati na ogromnem travniku tu zraven.

Odločim se za srednje lahko opremo (tangice + Arriba3 + ostalo), saj starta ne poznam, to kombinacijo pa zadnje čase največ uporabljam. Pa saj grem v bistvu na oglede… ni mi treba, če se mi ne bo zdelo… če bom sploh uspel prehoditi planiranih 500 višincev po poti, ki je na mestih, kjer se izogneš cesti oz.kolovozu, dokaj strma… bom šel pa nazaj, če mi ne bo šlo…

Prižgem elektriko in odpešačim s pohodnimi palicami sprva naprej po cesti. Ob vsej gneči avtomobilov na izhodišču komaj koga srečam.

Po slabi 1,5h stojim ob prekrasni kočici sredi hude strmine. Ta je bila nekoč na spodnjem delu vrhnega travnika (Mihčeva kopišča), sedaj je vse golo tudi niže po pobočju… Prekrasni razgledi na Krvavec na levi in Karavanke s Storžičem na desni – vse v prekrasnem soncu, ki sedaj osvetljuje tudi Preddvor in jezerček ob uradnem pristanku. Žal sem pozabil kamero, pa tudi sedaj se ne spomnim, da bi malo pofotkal to, res idilično lokacijo. Start Pogorišče je kakšen m pod polico s kočo, kjer se začnem na klopci ob roštilju pripravljati.

Pihlja rahlo gor po pobočju, prečudovit sonček, ki greje za kratke rokave – idealno. Pokliče Erzo, ki je ravno odletel z bližnjega pobočja Storžiča: kje da sem itd… Ko mu povem, da nameravam pristati takoj spodaj pri LCju, me spodbudi, da naj odletim kamor hočem, saj da on že hodi po avto in me bo prišel logistično rešiti…

Ko se naštimam, odnesem padalo pod rob, kjer imam na popolnoma spolzki suhi travi kar nekaj napora, da ga raztegnem in preverim štrikce. Sem kar nervozen (prvič po dolgem času popolnoma sam na neznanem terenu, zadnje čase mi vedno drugi naštimajo padalo, še preden sem v opremi,…), pobočje strmo in drseče, kot da sem na poledenelem. Potem se počasi (ob globokem dihanju😊 ) vpnem in opazujem svoj trakec, ki je obešen nad mano pri koči. Lepo enakomerno pihljanje kaže, zato potegnem in sem po obratu v zraku nad požaganimi štori.

Prečudovit let v soncu po putru v desno do cerkvice Sv.Jakoba (pomaham množici, ki se sonči pred kočo) in naprej čez dolino ob greben Kozjeka. Sprva mislim zapeljati v levo do jezera (ki sedaj še ni v megli, je pa že v poznopopoldanski senci), pa se spomnim Erzove obljube podpore … in odpeljem naprej v ravni črti nad Mačami dokler gre … do Bašlja.

Zoranov let

Na tleh je že hladno in v senci, predvsem pa tudi mokro, saj je dneva že konec in meglice se kar nabirajo. Med pospravljanjem pošljem lokacijo Erzu. Ko pospravim, preverim kje je, pa sa izkaže, da zopet (??!!) hodi po avto, pa potem mora še po padalo, pa da ga še vsaj 1/2h ne bo… skratka ugotovim, da poskakuje po krtinah in dela nove starte…

Naložim si robo in po cesti odpešačim v smeri Preddvora. Po nekaj km, ko pridem skozi Mače že skoraj do preddvorskega jezera, pa mi pripelje nasproti in me dostavi do LCja.

Še preden pripeljem dol v Preddvor, sem že v megli, bolj ali manj gosti vse do doma…