Ker sem včeraj tako lepo hodil (in danes zjutraj sploh nimam musklfibra), sem odločen, da bi šel danes še na spodnji start “Potoška gora malo nižje – na cesti”. Jata se dogovarja za Primorsko (dan je sicer spet copy/paste prejšnjih, kar se tiče megle, le šibek veter danes obrne na J, JZ smeri).

Baterije sem čez noč napolnil, E-podpora je zjutraj pripravljena… Ko se odpeljem od doma, še Slavka potrdi soudeležbo (ona bi sicer šla na višje hribe, pa Zaplata je tam blizu, bo še vidla,…) in jo mimogrede snamem doma v Šentvidu.

Po megli do Preddvora in šele nad Potočami izplavava iz nje na sonce. Danes je megla višja, kot včeraj , ampak pristajalni travnik se koplje v soncu (in dehteči gnojnici). LCja pred rampo nad travnikom naslonim ob cesto kakšno uro prej, kot včeraj (okoli 12h).

Montiram si E-podporo (Slavka zavija z očmi…) in odpešačiva po cesti. Sam imam občutek, da hodim zgledno (čeprav mi gre bolj počasi, kot včeraj – sedaj le malo čutim včerajšnje noge…), vendar Slavka kmalu (soglasno) zdivja naprej, saj bo ona šla odletet na vrh Potoške (ali pa celo naokoli čez Javorov vrh na Zaplato…).

Hodim, kot včeraj, po strmi varianti in se na stiku z zadnjim ovinkom ceste na Sv.Jakoba obrnem na vodoravni odcep prečne ceste proti pogorišču. Vendar se po nekaj minutah z nje ne usmerim gor v strmino (ki vodi proti vrhu Potoške ali do mojega včerajšnjega starta Pogorišče) ampak nadaljujem naprej po njej. Cesta se vije okoli vedno bolj golega pobočja skoraj po izohipsi. Ko pridem končno do razcepa, sem na “startu”.

To je le bolj razširjen del ceste ob razcepu, dol pa odsekan rob z ostanki zgorenih in požaganih posledic požara. Slavka javi, da je na vrhu in da je pristajalni travnik spodaj še vedno v soncu nad meglenim morjem, ki pa se počasi dviga. Najprej hočem kar postaviti, pa pride mimo kar nekaj kolesarjev, zato počakam. Čeprav lepo piha po tem pomolu gor, pa je šibko in na obroke tudi popolno brezveterje. Hitro mi je jasno, da si v tako šibkih pogojih ne upam tvegati skoka čez rob. Slavka me spodbudi, naj pridem raje gor na vrh, kjer se sonči in so pogoji na zeleni travici starta idealni. Hitro sem za, sploh ker lahko kar nadaljujem po cesti naprej…

Ampak ta cesta se vleče in vijuga, čez nekaj časa že skozi gozdove vse naokoli, da rabim skoraj slabo uro (res pa sem že pošteno zmatran, saj se km nabirajo dosti hitreje, kot višinski metri… kljub E-podpori), dokler končno ne pridem iz gozda na vršne travnike ob idilični koči/vikendu (kamor se očitno po novem lahko pripelješ z avtom – če imaš ključ od rampe seveda….). Po nekaj korakih se pridružim skupinici pohodnikov, ki se nastavljajo soncu.

Slavka na hitro preizkusi moje E-čudo, potem pa mi raztegne Arribo3, medtem ko se pripravim in stlačim odvečno ropotijo v sedež. Piha idealno 2-3 meterčke, zato takoj dvignem padalček … in se odpeljem soncu naproti.

Zapeljem do Jakoba in nazaj in malo še zavjugam nad meglenim morjem kokrske doline, preden pristanem na s soncem obsijani gnojnici cca 20m od avta.

Zoranov let

Med pospravljanjem Slavka javi, da je pristala izven megle v Bašlju.

Slavkin let

Skozi meglo z LCjem do Mač, do kamor pripešači Slavka, preden pridem do nje. Potem pa greva še naprej v podporo Jožetu, ki na hribih nad Kališčem išče start na Mačenskem sedlu, ki pa nazadnje ni uporaben.

Midva ga že čakava na parkingu pod Lovrencem nad meglenim morjem, ko se prestavi na Bašeljsko sedlo, kjer pa končno uspe odleteti v večernem mraku. Vendar na koncu vseeno odleti v Mače, kjer nekje baje vidi celo tla.

Jožetov let

Zapeljeva tja in ga v soju žarometov odpeljeva po njegov avto visoko gor v gozdu, kamor se naj ne bi vozilo… in nazaj dol v meglo proti domu.