Še vedno smo prbiti na svojo občino in počasi mi že zmanjkuje uporabnih lokacij. Je pa tudi za danes napovedan lep dan z malo vetra J, JV smeri. V svojih tavanjih zadnjih časov okoli Besnice in Janč sem že opazoval pobočje pri kmetu Brdarju, nasproti že dolgo znanega zaresnega starta Gabrski hrib (pri Jančah). Lokacija je še malo bolj pomaknjena v to stransko dolino Besnice, približno na isti višini 600m in pa obrnjena na V stran. In mogoče je danes ta dan.

Iz Besnice zavijem po strmi makadamski cesti za Vnajnarje in parkiram na kolovozu pri cvetočem češnjevem nasadu. Ogledujem si mikrolokacijo in med sadnimi drevesi in drevesnim šavjem le najdem izvedljivo smer odleta. Piha šibko, skoraj idealno, gor po pobočju v smeri odleta z občasnimi odkloni smeri. Je pa gozdna meja pod travniki, kjer bi naj startal, kar visoka (ampak po moji oceni bi moralo iti čez…). Poleg tega je ta stranska dolina (brez pristankov) kar dolga do glavne doline Besnice, kjer sem na razkošnih travnikih že kar nekajkrat pristajal (tudi zadnje čase) in to me še dodatno skrbi. In ob teh “razmišljanjih in analizah” = cincanju, mine urca…

Ker pa veter najbrž nikoli ne bo boljši kot danes, na koncu le raztegnem Mentorja3 in se zbašem v tangice. V prvem poskusu lepo speljem.

Tudi čez gozdno mejo gre vsaj s 5m lufta. Sedaj pa na desno ob gozdnatem pobočju, kjer pričakujem dviganje. Pa ga ni in kar močno tonem nizko nad drevesi, da že postajam nervozen. Ko že vidim glavno dolino okoli vogala, pa le dobim nekaj rahlega dviganja, ki me zapelje brez skrbi čez zadnje smreke.

Ozek travnik vodi v dolino Besnice do prečne glavne ceste z elektriko in hišami na izhodu dolinice. Tam čez pa bogati travniki za pristajanje…

In v trenutku se je treba odločiti… Čez drote in hiše mi … najbrž… ne bo zneslo, zato ostro zaniham v desno in levo in ob drevesih levega roba travnička spet v desno in … sem malo prenizek, da bi drugi nihaj speljal … in z ritjo prbijem ob tla…

Najprej se mi zdi, da se bom sam kar pobral in začel pospravljati. Po prvih gibih, ko mi začne škrtati in plesati v bokih, pa mi je jasno, da se dan ne bo enostavno zaključil…

Prvi je pri meni kolesarski par z glavne ceste (prepoznam svojo nekdanjo sodelavko z IJS, ona me pozdravi nazaj – a se mi že blede ???), potem pride še možakar iz sprejemne pisarne servisa Toyote (ne, to je to, … je že konc z mano…),… ki pa je v resnici tamkašnji domačin.

Pokličejo rešilca, pospravijo padalo in me izkoplejo iz tangic in vse to lepo spravijo pri tem domačinu, medtem ko mene rešilec, ob pomirjujočem tuljenju sirene, vozi urgenci naproti…

Ko se zbudim iz narkoze po prvi operaciji, se mi pokaže tale razgled

Teden dni po stabilizaciji s temi zunanjimi fiksaterji pa je na vrsti druga operacija z notranjo fiksacijo = dokončnim sešraufanjem…