Po kratkem spanju na mrzlih trdih tleh melbournskega letališča smo končno dočakali osmo uro zjutraj, ko so odprli izposojevalnico avtomobilov. Kljub neprespanosti in grozeči vožnji po napačni strani ceste, je bil čimprejšnji pobeg pred vrvežem potnikov na letališču najboljša možnost. Saj, bomo že kasneje imeli možnost počitka.
15. novembra smo se GO-Optijem odpeljal v Benetke in tam z Emirati poleteli proti Dubaju. Grabila me je močna trema, ki pa je izginila, ko se je letalo odlepilo od tal. Povsem miren nisem bil tudi naslednjih 18 ur letenja, je pa bilo vsaj znosno. Nekoliko je pripomoglo tudi udobje Emiratovega letala in prijaznost stevardes, ki so se potrudile s kosilom in kasneje še večerjo.
Po dobrih petih urah letenja smo se ustavili v Dubaju, kjer imajo ogromno letališče. Za sprehod do naslednjih vrat smo porabili okoli 20 minut, saj smo morali priti na drugi konec poslopja, ki mu ni bilo videti konca. Po treh urah smo se nato vkrcali na drugi let v Melbourne, ki je trajal 13 ur in pol. Po eni strani nič posebnega, saj se da preživet 13 ur. Vendar postane neprijetno, ko si zaprt v leteči kapsuli in se ne moreš kaj dosti premikati. Od sončnega vzhoda nad Indijskim oceanom do njegovega zahoda nad Avstralijo smo odštevali tisoče kilometrov, ki so bili še pred nami – nekako ena ura tisoč kilometrov.
Ob pristanku okoli 23:30 zvečer sem si šele zares oddahnil. Sprehodili smo se sam še čez mejno kontrolo, kjer niso sploh nič komplicirali. Za srečno pot je vsak dobil še en žig v potni list in že smo bili prosti. Ker pa smo imeli še celo noč časa, smo si poiskali en miren konec letališča in poskušali zaspat. Po zgledu nekaj ljudi smo se polegli zraven po tleh in oddremali kakšno uro. Kaj več pa ni šlo, saj je zjutraj letališče oživelo in nočnega miru ni bilo več.
Na letališče nas je prišla iskat ena ženska iz izposojevalnice avtomobilov in nas zapeljala do pisarne, kjer smo prevzeli športnega džipa. V polomljeni angleščini smo se zmenili vse podrobnosti, spravili prodajalca v zadrego z rezervno gumo, ki je on nebi znal sneti z avta ter potrdili, da štiri kolesnega pogona ne bomo uporabljali – le zakaj bi ga, če ni treba (le kako naj bi vedeli, da nam bo prišel še kako prav). Prvi metri po levi strani so bili spet zelo nesigurni, na hitri cesti pa so kolesa stekla. Z nekaj postanki smo prišli do kraja Forbes, kjer smo za čez noč najeli malo kočico in vsi utrujeni zaspali v trenutku.
Ta prvi dan ni bilo prave volje občudovati pokrajino. Kljub temu se ne moreš izognit prečudovitim panoramam in se ob tem vsaj malo načuditi. Seveda, hoteli smo videti tudi avstralsko maskoto, kenguruje in jih tudi zares videli precej, žal povoženih ob cesti. Baje, da pridejo ponoči na plano in radi skačejo po cesti …
