Pred nami je bilo novo poslabšanje in spet smo se podali na pot – tokrat v smeri Sidneya, na obalo, kjer jadrajo na klifih nad obalo oziroma na nizkih rtičih, ki štrlijo v morje, odvisno od vetra. Pred nami je bilo naslednjih 500 km in precej utrujeni smo se ob 10h vrgli iz kabine v avto in na pot.
Slika 1: Tipičen poštni nabiralnik.
Slika 2: Tipična vodna črpalka na veter.
Cesta se je vlekla in Erzo je sanjal o svojih projektih ter cedil sline nad lepimi travnatimi griči, ki so bili tako blizu in tako zelo nedostopni. Ni bilo najti hriba, na katerega bi peljala pot, ki bi bil pokošen, pa še vročinski val je prihajal s severozahodnimi vetrovi iz notranjosti. Potem pa se pred nami pokaže en grič z oddajnikom na katerega je (po zemljevidu) peljala cesta do vrha. Z malce obotavljanja smo se odločili poskusiti srečo in prečkali nasprotna pasova hitre ceste (tu imajo dvopasovnice vsake toliko prehode za dostop na lokalne ceste in če zavijaš na desno, moraš prečkati dva nasprotna pasova, kjer je omejitev 110 kmh.
Po slabem kilometru je cesta zavila proti hribu in pripeljala mimo hiše do gajtrca na pašnik. Bilo nam je malce sumljivo, vendar ni bilo znaka, ki bi prepovedoval dostop, zato smo odprli vrata in veselo zapeljali naprej. Prišli smo nato do prve serpentine, kjer so ležale ovce in počasi peljali mimo njih. Nato pa smo zagledali žensko na štirikolesniku, ki je divje peljala po pašniku navzgor proti nam in na daleč ni izgledala vesela. In ko se je ustavila zraven avta, se je usulo iz nje, da kaj si dovolimo vozit po privat zemlji brez dovoljenja, da smo razburili njene ovce in njo zraven in jo pognali v tej vročini ven. Pa smo se naredili nevedne in da smo čisto po naključju zagledali s ceste lep grič in da je zemljevid pokazal cesto… In ona, da bi nam lahko prej šla preverit, če je cesta sploh prevozna, ker že dolgo ni bilo nikogar gor in da moramo v avstralji najprej govoriti z lastnikom… in z vsako minuto je postajala bolj mirna in bila na koncu zelo prijazna in nam povedala, da so iz hriba že leteli in da nikar ne pristajajmo na drugi strani, ker kmet s puško preganja padalce. In ugotovili smo, da je bila celo na hrvaškem na lokostrelskem tekmovanju. Na koncu pa nam je dovolila nadaljevati.
Takrat pa s je ustavilo nam. Avto kar ni hotel potegniti v klanec in nismo vedeli kaj storiti z avtomatskim menjalnikom, da bi lahko speljali. Peter se je tudi spomnil, da nam res ni treba iti gor in padlo je nekaj težjih in ko smo obrnili se je situacija rešila tako, da sva z Erzotom pobrala padalo in šla peš na vrh, Franci in Peter pa sta se ohladila pri sedaj prijazni ženici, ki jima je razkazala svojo hišo.
Slika 3: Erzo na projektu.
Sprehod na vrh ni bil dolg in naporen, saj je imel hrib manj kot 200 metrov višinske razlike. Na vrhu je bilo manjše sedlo, ki je bilo ravno prav golo za vzlet in tudi veter sej je okrepil samo za Erzotov vzlet. In vzletel je Erzo, parkrat obletel hrib in nato šel pristajat na drugo stran hitre ceste, stran od divjih kmetov, jaz pa sem se vrnil v dolino in spotoma pobral še kramp, ki ga je med vožnjo izgubila ženska. Pri hiši smo se nato poslovili, spotoma pobrali Erzota in odbrzeli proti obali, kjer smo se dobili z Eddiejem Kuzmusom (po rodu turek, mizar in notranji opremljevalec hiš in navdušen padalec, ki živi na enem od malih rtičev in ima praktično svoj jadralski peskovnik tako rekoč pred hišo). Seveda ni šlo brez neporebnega izgubljanja, ko sem sam izgubil potrpljenje in predal volan navigatorju.
Eddie se je konkretno načakal, preden smo prišli do njega in ostalo nam je okoli pol ure za jadranje na obali. Vendar je veter precej močno pihal – za nežne duščce premočno – zato sta le Eddie in Erzo razgrnila padali in se prepustila užitkom dinamičnega jadranja na laminarnem vetru čisto nad morjem. Zares prava uživancija, ki bi se je tudi sam z veseljem udeležil. Morda drugič… namesto tega pa raje oblekel kopalke in se šel kopat v ocean, kar je bilo tudi zelo zabavno, saj so bili valovi visoki in voda topla. Dan pa se je nato zaključil z večerjo pri Eddieju, ki nas je tudi povabil naj pri njem prespimo in si vzamemo kakšen dan počitka od letenja.
Slika 4: Eddie Kumsuz v svojem peskovniku.
Slika 5: Erzo v Eddijevem peskovniku.
Slika 6: Korak do Pacifika.
In tako smo se tudi odločili. Eddijeva žena nam je zvečer skuhala špagete, Eddie pa nam je pokazal sobo nad garažo, kjer smo potem prespali. Naslednjega dne ni bilo pravega vetra za letenje in tudi nevihte so se pojavljale, zato smo dopoldne Eddieju pomagali preselit Samsungov super hladilnik za 5k $ in dva kavča iz hiše, ki jo je prenovil in prodal. Popoldne pa zabušavali na veliko. Jaz sem se kasneje spravil raziskat mesto, Erzo pa je šel po novi štart na Hill 60 – nek sosednji rtič.
Slika 7: Razgled dokaj bogatega človeka. Hiše na tej lokaciji se prodajajo za več kot milijon dolarjev. Sicer niso nič posebnega, draga je pač lokacija.
Na sprehodu po naselju sem našel knjižnico in potem videl, da imajo tudi adventistično cerkev, izvohal pa tudi planinsko pot na klif. Kam iti, 7 km po ravnem do cerkve, v knjižnico se usesti ali skočit na klif. Pa je prevladal klif že zaradi tega, ker sem tri tedne samo sedel. In seveda se je izplačalo. Malo več je bilo švicanja, ker je ob morju bolj vlažno, drugače pa je bila pot krasna, skozi bujno rastje – evkaliptusova drevesa, palme, ogromne praproti, ki rastejo kot palme – nenavadni ptiči, kjer je postalo strmo pa so bile narejene stopnice – tri četrt poti v bistvu. Zaradi evkaliptusovih dreves diši celotna gmajna. Sto metrov pod vrhom je skalni rob, ki so ga premostili s strmimi lestvami, takoj nad njim pa so pot speljali vodoravno nad prepadom do razgledišča. Razgled je bil lep, kaj več pa nima smila govorit. Malo mi je bilo žal, da je bilo oblačno naslednjega jutra, saj bi skočil gor še enkrat na sončni vzhod.
Slika 8: Pot skozi džunglo na vrh klifa.
Slika 9: Lojtre čisto pod vrhom.
Slika 10: Razgled z vrha klifa. V ozadju mesto Wollongong.
Zvečer smo se potem dobili v mestu in šli na pico. Normalne picerije, kot jih poznamo mi, do sedaj še nismo našli. Tukaj pice po večini razvažajo, zato ti jo spakirajo v vsakem primeru v škatlo, tudi če jo boš pojedel v lokalu. Kljub temu pa so bile pice božjastno drage. Najdražje so bile 24$. Za štiri pice in en sladoled smo plačali 87$ in sklenili, da tega ne ponovimo več.
Slika 11: Izjemen račun za povprečne pice, ki so bile krive za porazno spanje.
Drugo jutro zarana smo skočili še na Stanwell park, kjer je znano vzletišče za padalce in zmajarje, kjer so izkusili še letenje na velikem klifu v okrnjeni obliki, saj je bil veter komaj pravi in šibak, za povrhu pa je še rosilo. Pristali so na plaži pod klifom nato pa smo šli na zajtrk, ter se malo kasneje poslovili in odpeljali nazaj v Deniliquin.
Slika 12: Priprave na vzlet na Stanwell parku. Jutro je bilo rahlo deževno ampak za novi štart ni ovir.
Slika 13: Franci na Stanwell parku.