Pozen opis “prikritih projektov 9. Novembra kateri so se kmalu razkrili vendar natančna lokacija dogajanja ni bila znana zaradi prepovedi objave detajlov v  javnosti 🙂

Chapter l.

Na tisti dan nas je vremenska napoved peljala proti štajerski. Erzo, Mirko, in jaz z ErzoBusom naredimo prvi postanek v kraju Krašnja (5km Z od Blagovice)  kjer nama je Erzo pokazal njegov štart. Z nizko oblačnostjo prekrito nebo z bazo okoli 560m nas prisili, da od dneva vzamemo kar se vzeti da in se odpeljemo slaba 2km naprej na še dokaj sveži štart Krajno Brdo.

Piha lepo navzgor, malenkost iz desne, trava pa totalno mokra. Star Nuptse začuda ne popivna vse vlage iz tal 🙂 Odletim najprej jaz

nato Erzo, Mirko se pa žrtvuje za prevoz avta v dolino.

Chapter ll.

Po pristanku v Sp. Lokah modrujemo kaj sedaj. Erzo je na brezžižni vezi s štajerci, ki gredo na H&F na ??PozabuKam?? a ti niso sigurni o razmerah (izvemo kasneje da so imeli samo hike). Med tem se spomnim pukla katerega sem večkrat porajtal še v starih časih ko sva se z mati s fičkom vozila na štajersko. Takrat še ni bilo avtoceste in sedaj tik pred tem pukeljčkom dolino preči viadukt Petelinjek imenovan po vasi spodaj (2km vzhodno od Blagovice).

V Blagovici kliče Slak. Nekam bi šel pa čeprav samo poskakovat pravi in se dogovorimo pod prej omenjenim viaduktom.

Da ne čakamo in zapravljamo dragocenega časa izkoristimo in odletimo ta pukelj vsi trije. Piha po dolini navzgor SZ smeri. Odletimo in zares prav poseben občutek je bil ta prelet “podlet” pod viaduktom.

Slaka, ki nas je že čakal na mestu izkoristimo, da pelje po avto in od Trojan dalje nadaljujemo pot skupaj.

Chapter lll.

Ko se pred Vranskim zapeljemo ven iz tunela nam Erzo na desni pokaže pobočje iz katerega predvideva polet “danes je ta dan” reče ter na izvozu Vransko nadaljujemo pot zahodno po stari cesti do Ločice in se usmerijo levo proti vasi Zahomce.

Še malce v hrib in do konca vasi Zg. Zahomce. Prijazna gospodarica nam dovoli parkirati na dvorišču ko ji omenimo naše namene. Je pa povedala, da si je nek padalec že ogledoval njihov svet vendar ni bilo razmer za odletet (kasneje se je izkazalo da je bil ta mož Frenk Lokovšek).

Tokrat je Slak odločen, da bo on tisti ki pelje avto v poden. Odločni smo, da odletimo saj je ponavadi tukaj pogosto premočno. Moj Nuptse je že pošteno vlažen a bi ta skok še moral zdržat, Mirko na polna pljuča preverja veter kateri piha 45° na pobočje iz desne. Erzo prvi, Mirko drugi, in potegnem pa mi na desnem robu hriba katerega ime se glasi Matijev Vrh celo nekaj popiska a se osredotočim samo na let proti Vranskem, ki pa je bil kar živahen. Dodatni pritisk pa doživim, ko opazim tiste visoke brajde za hmelj na levi, avtocesto na desni in možnost pristanka šele tam nekje do kamor nasrečo komaj priletim. Ker pa ni bilo dovolj višine za obrat proti vetru že drajsam z vetrom po mokri travi, se ustavim tik pred večjo lužo in še dokončno zmočim Nuptseja kateri zaplava v njej.

Mirko in Erzo sta pristala nekje spodaj pri Ločici

kjer ni večjih ovir razen daljnovoda, kateri pa ni pretirano v napoto.

Chapter lV.

Hitimo dalje proti  Štajerski, izvoz Dramlje destinacija Vodule. Tam je Erzo pred kratkim opravljal svoj hobi na neki parceli in se zagledal v nov štart. Ko nam ga razkaže nam ostalim trem niti slučajno ni v interesu saj bi bilo precej na “klousiča” bi rekla Manca.  Samo drevje in brajde!

Če posnetek ni dovolj prepričljiv je štart po mojem mnenju res precej neužiten.

Odletel ga je in bil je srečen 🙂

Chapter V.

Zjutraj je bilo nekaj govora tudi o Donački Gori in že se vozimo proti njej. Erzo je na vezi z Lokovškom kateri je že tam. Pove nam da je štart v bazi in da naj bi se še dvignilo. Polni optimizma nabiramo kilometre in ko ozremo Donačko je štart viden z bazo tik nad njim. V podnožju vetra bore malo a na štartu drugačna slika s precejšnjim vetrom z velikim potencialom za jadranje saj je tudi smer ta’prava. Nič se ne ubiramo in gremo lepo po vrsti. Slak, Frenk, Mirko, Erzo, jaz. Bi človek pričakoval, da bi bili lokalci prvi v zraku pa so začeli postavljat šele za nami.

Lepo je držalo in sem od začetka drgnil samo tisti vrh na desni (imenovani Sevšek). Pa se mi zadere Erzo naj mu sledim na Ženčaj  (kateri je Mirka spravil v pristanek)

in me res zvabi tja do konca grebena a naprej od njega bi šel samo še v poden zato obrnem in nazaj na Sevška kjer pa z premalo višine preklopim nazaj na Ženčaj in ni kaj kot da pristanem.

Na hitro pospravim in pešaka proti štartu. Nameraval sem po avto pa vidim Erza, ki pristaja na šolskem štartu

z namenom da ga odleti in ga. Grem še jaz si rečem a me malce pod njim obvestijo, da grejo na štart še enkrat. Prav pa pejmo še enkrat in jih peš skoraj prehitim do štarta 🙂

Še vedno lepo piha morda za par stopinj bolj z leve in ponovno nekateri še lepo pojadrajo. Mene prehitro prizemlji po enaki napaki kot prejšnjič.

Tako, da imam zadosti časa za ponovni sprehod na vrh po avto. Mirko v drugo kar pridno jadra.

Slak in Erzo pa letita do kamor bo dalo in parkirata v  Sv. Florijanu.

Kar se letenja tiče je bilo na ta dan to vse. Sledil je postanek na večerji v “hiši okusov” in nočna vožnja proti domu.

Današnja napoved je še vedno takšna kot smo jo vajeni zadnji teden in še par dni več ampak s to razliko da z občasnimi padavinami… Doma nikakor ne zdržim več treba je it nekam pa čeprav samo v izvidnico.

Peljem se proti Zahodu in si ogledujem nekaj svojih ogledanih “punktov”. Ponekod premočno, nekje piha narobe tako nadaljujem proti Severu in si mislim: če ne drugega bo to nedeljski izlet ogledovanja okoliških krajev.

V Ledinah zagledal tablo Mrzli vrh. Zavijemo kamor me vodi smerokaz nadaljujem pot proti njem. Sodelavec mi je že sporočil, da je Mrzli vrh v megli ampak me je vseeno gnalo tja ker po tej poti še nisem prišel nanj. Itak gori gosta megla tako da nimam tam kaj iskati. Spuščam se nižje proti Breznici in se moram ustaviti tam kjer sem že stal pred leti v Breznici nad Žirmi.
Piha 45° iz leve tja do max 2-3m/s. Megla ima tu neko mejo a se zapre in odpre v intervalih 5 min. Težava je le razmočen  teren in staro padalo, katero pa se nazadnje izkaže še za zelo sposobnega 🙂 . Vmes pokličem Zorana kakšne razmere so imeli ko so odletavali oni in izvem, da so tokrat še ugodnejše, namreč oni so imeli veter čisto iz leve.
Vaščan je v skrbeh kaj tako opazujem tod okoli, kateremu razložimo da opazujem meglo da odletim s padalom s čimer se strinja in odkoraka dalje. Oblečen v tangice s čelado na glavi čakam da rosenje nekoliko poneha.

Po 15ih minutah dočakam ta trenutek in razgrnem staro cunjo in pazim, da je ne vlečem preveč po razmočenem terenu. Razštrikam štrike, se hitro vpnem in potegnemo saj je okno brez megle odprto. Fino! Abstinenčna kriza je mimo. Letim 🙂  Ko priletim nad dolino začne kapljati po meni. Shit to ni ravno ugodno tak da poskušamo obremenjevat krilo kolikor znam in po minutki sem na tleh na močvirnatem travniku.

Do tokrat me kaplje v zraku še niso ujele tako, da je bilo letenje v (rahlem) dežju zame prvič.

Pospravim razmočeno plahto v vrečo in odkorakam nazaj do avta ter na zasluženo pivo 😉

Do zadnjega trenutka nisem verjel, da bom danes sploh letel. Juhej!

ob 6:57 vidim sporočilo…Piše Erzo…”Stol ali Dovška Baba ob 7ih pred BJ”. Uh prezgodaj, pa se zmeniva ob 7:30 za na Babo.

Avto napokava tudi z B opremo in se že peljeva v megli proti Ljubljani kjer pobereva še Štusa. Vse do Lesc smo se vozili v megli. Zapeljemo se čisto gor do rampe kjer parkiramo in nadaljujemo “on foot”.

1h15 in že smo malce pod vrhom.

S planinci še sklenemo dogovor za dostavo našega avta do campa in sledi počitek ali čakanje na baze ki jih ni.

Piha V in občasno navzgor. Erzo se naveliča čakanja in potegne, ga vzame in jadra. Tudi Štus ne čaka in se mu kaj hitro pridruži. Mene pa heca rikverc štartavat in ko onadva že lep čas drgneta Babo, se jaz še kar matram.

No pa mi naposled le uspe in me lepo vzame. Moja neizkušenost me kmalu spravi proti dolini kjer grem naprej le dobrih 15km/h. Dolinc je bil precej močan in bolj ko sem se bližal tlom počasnejši sem bil. Ampak rikvercal pa nisem!

Ko v daljavi gledam onadva mi je jasno, da jih še lep čas ne bo dol. Hitro pospravim in poiščem prvo oštarijo v Vasi. Najdem “bar in picerija Špajza”. Še spijem ne do kraja, že zanima Erza kolko doli piha. 5-6 mu pravim (kasneje mi pove da je bilo bolj 7-8) za njim izza ovinka Štus pristaja blizu campa.

Erzo pa bolj zadaj. Verjetno zaradi mojih ne natančnih podatkov 🙂

Še Erzove slikce in Štusov filmček dogajanja na Babi

Vse se lepo poklapa saj ne čakamo dolgo na naš avto.

Z vožnjo proti notranjski se odločamo o Zabreški, a se na koncu premislimo za Gozd. Mene odložita pri koči,

Štus na šolski teren

Erzo pa pravi da bo avto rešil. Pa še res ga je, tako kot jaz prej 🙂

Ko smo vsi na pristanku se mi začenja mudit, da ujamem še Ulovko preden se stemni. Če bi bil 10 min. prepozen nebi štartal.

In zopet se mi lepo izide s prevozom saj me po pristanku iz Ulovke pobere Mirko ki prihaja s Kovka.

 

Erzo ima rezerviran kombi v Lokavcu za Čaven. Oba z Mirkom potrdiva udeležbo in ob zmenjeni uri štartamo, da smo ob dogovorjeni v Lokavcu pri šoli. Tam presedemo v ParaKombi in jo mahnemo proti vzletišču.

Mirko in jaz sva pred tem od Erza dobila še navodila, da naj na štartu nič ne čakava in kar se da hitro v luft, da veter ne obrne kot prejšnji dan ko so nekateri odšli dol z avtom!

Seveda ga Mirko uboga in štarta prvi ter zajadra na levi strani štarta. Sledijo mu Valič, Jošt, Tom, Erzo, Vidmar, Volk, Ščuka in morda še kdo, ki mi ni poznan. Kot zadnja greva še jaz in Marko V.

Štartam proti SV in takoj zavijem desno v upanju da dohitim glavnino pod katero sem na polici prišel prenizko in ves čas jih gledam od spodaj in upam da dobim kak prdec, da se jim višje pridružim (saj četudi bi ga dobil ga verjetno nebi znal izkoristit). Preveč sem upal in samo curil ter dokončno scuril v Vitovljah.

Večina jih pristaja na in pod Lijakom, Mirko je rešil ErzoBus, Ščuka se je pa še kar vozil tam nad Danijelom, še ko sva se z Mirkom pripeljala na pristanek.

 

Dan je še trajal in Planina je vetrovna tako, da smo kmalu na njej. Mi trije z Markotom V. v avtu in zadaj v drugem Tom P.in Volk.

Piha lepo močno. Erzo prvi (zgoraj na Planini nad Planino ?),

Tom drugi, Mirkota vzame kot si vedno želi.

Lepo so jadrali. Ko sva z Markotom pripravljena veter pojenja. Marko, čaka in si premisli. Jaz potegnem kar naprej pa mi kar lepo rata 🙂 Ko se hočem razkomotit v sedež je le ta nekam čudno zategnjen pod perdo in ugotovim da so krivi pripomočki za samo reševanje v žepku za balast katere špona gas. Malo se trudim jadrat pa mi je neudobno tako da grem pristajat.

Na pristanku izvem, da je Marko pri štartu zapel v kandelaber in se je padalo zapletlo tako, da smo potrebovali lojtre, katere si je v vasi izposodil Marko. Dve zvezani lestvi 7-8m, Marko v rokavicah, vešč spopadanja z visoko napetostjo, spretno in hitro reši svojo M6 iz narodnega kandelabra

in dan je bil rešen.