Danes smo mirni (poleg Petra in Jožeta) vsi. Malo vetra in jutranja inverzija, ki drži v popoldne. Brez baz in dim kar zabije tam v ravnini na cca 1000. Tako bolj kot ne scurim, se peljem po kamniti gori čist na bliz in ne drži nič, Mega in Gus pa ihtavo vrtita čez goro in nad Patujem.

Informacije o letih

{gallery}preleti/2009/brazil/9{/gallery}

No ja, tud Gus scuri v mojem času le Mega vztraja celo uro in pol. Emil in Edvin- NE. Popoldne butnejo ene čudne, redke, nedosegljive baze še posebej, ker ni vetra na štartu oziroma piha severnik. In smo dol. Smo pa edini dan ob zahodu sonca doma! Aja tistale žaba, ki jo lahko vidiš le ponoči je dolga 25 cm!

Windguru in Ščukina vnešena pozicija za Patu nam pove, da bo vetra zdaj tri dni manj. Na tem mestu bi se zato prav lepo zahvalil mojemu dragemu prijatelju po letenju Petru, ki ga ni med nami. Vseeno pržiga, a mi imamo drugačno mero kot lani. Ker baze stojijo, se ne sušijo, to pa je šele drugič, kar smo tu, TO JE TA DAN, grem!

Informacije o letih

{gallery}preleti/2009/brazil/8_1{/gallery}

Da bo šlo daleč je jasno.Vprašanje je samo še:  severno od jezera ali južno, kar pa je odvisno od vetra. Vsem, ki ste vešči iskanja raznih prikazovalnikov kart ali aero posnetkov, povem, da jezera ni nikjer videti, v živo pa obstaja in je dolgo25?km, široko 10?km. Na bočni veter tiščim severno, ko mi poči vilm in lepše z vetrom na južno varianto- izbiram si prehod preko hribov. Tu še nisem bil, čeprav do teh hribov zdaj že četrtič. Verjetno bi moral počakati zunaj na porcijo termike, ki bi me ponesla do baze za nadaljevanje, tako pa se zapodim v konec doline mimo vse termike, kjer nazadnje žge, da me na zadnjih 200 m višine pri tem mojem padalu s spuščenimi trimi 4 cm, odrikverca 100 m. Pravočano še alarmiram lipicanca pod mano, da ne bi po pristanku kaj preveč noru, bolš da prej. Še pošlepa me mal po zaraščenem pašniku s štiblami-švoh grmovjem do 2 m višine. Zdi se mi da sem v rabičevem koncu spred 2 let, saj je od tu 28 km do Iraceme. Vem da sem odvisen od sebe – potem ko skavčkam odpeto padalo – na cesto, hiše redke, da pri drugi hiši vztrajam na vožnji, ki jo bodo opravili zame. Uspem, peljal me bo v Iracemo in ne v Encanto, kamor bi rad jaz in da je cesta v E. slaba. Potem pa greva čez drn in strn – zakaj greva, zato ker moram jaz kljub motorju it peš zraven….in še plačat- v Vižoti (kraju) se napijeva frie coca –cole in anaprev v vročino. Tik pred asfaltom mu gre še guma, tako da presedem k dvem mulcem, ki ga žgeta  z motokroskam, da se kar praši (izraz ni najbolj posrečen, saj se tukaj praši še za pešcem). Povem pa mu, da zdej mora lento – počasi. Tadrug ga žge naprej, se ustavi ob cesti in cel leži na motorju, čakajoč naju in tako 3x, da prideva v tel. signal (ja ja, 2 leti nazaj ga ni blo, kakor tudi v Uirauni). Potem pride kontra kr en motorist na poti in ve od kje sem (prletu). Se že peljeva  Sao Francisco – RN, da se reši Ceare –CE, te druge države iz kjer bi moral sicer za Potiretamo – Rodolfo Fernandes – Itau, kar bi šele trajalo v noč ter koštalo. Motorist mi še pove, da je cesta, kjer se peljeva perigoso-nevarna, v glavnem ponoči, saj so ga ladros-roparji s pištolami obrali vsega, vklju čno z motorjem. Zvem že, da je v S.F. Mega, ki se je spet v eno zagledal (vsak dan v eno, in vse so pametne in lepe). Tud Gus je bil kle nek, Emil je rezervirano lokalen, Edvin pa naredi svoj rekord severno od jezera na cca 15o km. Čestitamo in pozdravljamo!! In ker Emil štarta ob 16h po Edvina, nama z Mego ostane bus, kot un dan ob 9h, ob zgodbah, kako je blo pri uni doma, kjer se je tud tuširal (zakaj le?) Prideta domov ob 00:30h, midva ob 23h. Emil se vozi 9h.

{gallery}preleti/2009/brazil/8{/gallery}

Vzorec je enostaven, dopoldne močno in Ščuka je doma čist miren (če je dopoldne močno), saj gremo mi potem kvečjemu na popoldansko letenje. V pousadi se pojavi Gus Hurst, Anglež, ki živi v Chamonixu in obilno slika (poiščite ga na googlu – res taprave slike). Takoj ga posvojimo in prav srečen je da ni sam, saj je slišal o vetrovih tu in sploh je prvič tle.

Popoldne veter ok in baze tud.. Navijamo in Emil pretirava, ko do baze 2700 in in pol še 1000 skoz na 3600 – pele samo naravnost. Itak, da je moker kot miš. Jaz pod tist oblak nism hotu, saj mi je jasno da zauga in spoh imam pravo predstavo o njem, ko ga vidim iz strani. Zato ostanem zadej, toda pri Taboleirotu ujamem Edvina in Emila (zdaj pride še Erzo) in s 1000 začnemo zgodaj. Zadnja ure letenja. Gus, ki je bil tud v bazi bluzi sem in tja saj nima pojma kje je; Mega 10 km za nami. Poberem 2200 in končni let skoz senco oblaka, ki se steza 10 km. Na uni strani pa le gre gor, kakor hočeš in nas poriva u Cearo in Erere, kamor ne smemo. To uspe še Edvinu, ki je končno zadovoljen s sabo. Uni trije Sao Francisco do Oeste, Edvin tik za Pau dos Feros, jest si ne morem pomagat pa še ene10? naprej. ……Zvemo za bus, ki sicer pelje ob 9h, a košta kurčevih 12 RS in je pravi balzam za naše prtošlne (notranjska špraha). Res je, da smo šele ob 23:30 v Patuji in da je avtobus uvedel novo postajo direkt pred našo pousado. Fuck, fak, fak pa brauniger, prasica pokvarjena in sfukan trek, ki ga ne morem snet!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! (tožu jih bom – je  že 1x en reku)

Informacije o letih

Veter ponoči nažiga da ni res, Mega na eni strehi vidi razmetane strešnike in je mnenja, da je to od te noči, kar sicer ni ziher. Ker smo ležali že včeraj (ležali boste ko boste umrl je reku enkat en ata, pa še da je treba delat), lepo disciplinirano na štart,

{gallery}preleti/2009/brazil/6_1{/gallery}

Informacije o letih

kjer pržiga pravih 50. Dol in k frizerju; pisec teh vrstic se je nazadne oštrglou v Kruševem za 1 euro, s tem da je izvejalec dobil v pošteni trgovini 2, tu pa je cena 5 RS, kar je 2 eura. Toliko o tem, kje na svetu je kaj ceneje. Tu bi lahko že končal, saj je naneslo, da prvič kar smo v Patuji (preloški govor) ne poletim, imam dan počitka. Ja, sej vem, moram za druge povedat, ko sami niso tolk živi: opoldne gremo gledat ponovno veter in nažiga, pometa prah. Ter se tud sumljivo umiri pa spet pržge. Da bomo šli; potegne Emil in Mega, meni kot naslednjemu pržge nazaj na prejšnjo mero, medtem ko unadva rikverca po zrak; Mega to prizna kadarkoli, Emil težje. Mega pove , da si je želu bit na tleh, jaz pa sem že, zato si v zrak ne želim, niti ni več pogojev za štart. Z muko čez hrib oba, nakar za goro šele prava termika do baz. Emil pristaja Sao Francisco do Oeste in Mega v Itau. Edvin kot jaz, NE. Končno tudi onadva doživita, da sem šofer jaz. Ob 18h poberem oba in po comidi smo ob 20:30 doma po 170 km pobiranja. Pojutrišnjem veter po windguruu spusti, mi pa na 200!

{gallery}preleti/2009/brazil/6{/gallery}

Tok se nam ne da več, da zjutraj kar zaspimo, obenem pa poslušamo veter, ki žvižga skozi streho. Po mojem, da ni blo, al pa je blo samo za Rabiča, ki pa ga ni tukaj (na srečo ali na žalost, uporabi po potrebi). Opoldne je pa že treba gor;

{gallery}preleti/2009/brazil/5_1{/gallery}

Informacije o letih

za spremembo vsi štirje poberemo, eni prej drugi kasneje. Baze so spet obilne, da že zaugajo in je treba katero prav obleteti. Kasneje proti koncu dneva, pa je spet videti plohe. Zadovoljen je Mega s svojim najdaljšim preletom v Taboleiro Grande, pa tudi Edvin z Umarizalom (prvim po dveh letih, po zraku), le Emil je brez koment. Za povrh danes pozabim gsm doma, tako da si iz Pau dos Ferrosa obilno zakompliciram vrnitev. Kot da to ne bi bilo dovolj imam še prazno postajo! Po zraku še javim Megatu, da mora v pousadi eden od naših počakat pri stacionarnem telefonu, da pokličem kje sem. Preden kupim kartico in od treh telefonov tistega, ki dela, da dobim zvezo, traja. Tik pred temo speljemo z avtom 2 domačina plus jaz po državni cesti proti Itauu, ki je polna lukenj v asfaltu, da take v celi BR še nisem videl in je skoraj slabša za vožnjo kot makedam. Ko nastopi noič ugotovimo, da smo brez luči, tako da se peljemo za enim kamionom, ko pa še ta uide, vozimo po res popolni temi in šofer po spominu ustavlja pri največjih luknjah ostale pa nabija na polno (luknje-buraco so običajno 10 cm nižje od cestišča z ostrimi robovi- v bistvu popusti plast, ki naj bi bila asfalt, ki je izdelan kot navaljan pesek plus polito s katranom). Kljub 30 km do križišča za Taboleiro, kjer se dobimo, Emil s Patuja svojih 65 prepelje prej.

{gallery}preleti/2009/brazil/5{/gallery}