by jean·Komentarji so izklopljeni za 160613 Poljane
Podaljšamo na vrh in na Poljane, kjer nas pričaka na startu kolesar. Erzo in Žan sta že kar s padali. Tudi tu je skoraj nulca, z občasnim pihanjem z leve. Erzo nekajkrat poskusi, pa ga še dvigne ne, potem poskuša Žan in v drugem poskusu spelje. Erza še malo spodbujamo, pa na koncu sprovociramo Faaca, da gre po robo (Erzo pa zamenja težek zic za tangice). Žan pristane pri glavni cesti.
Jeanov let
Faaca spelje z zavozlanimi štrikci in kljub začetnemu pospešenemu zgubljanju višine (deluje kar kritično in mu že določamo bližnje pristanke…) odpelje vzdolž grebena in pririne do glavne ceste.
Faacov let
Še Erzo potegne naprej in z atraktivnim startom skozi drevesne krošnje meje na dnu poseke odpelje ven in z veliko višino prileti na pristanek.
Erzov let
Medtem ko midva z Igorjem pripeljeva Erzov avto(bus) v dolino.
Na poti proti LJU v Kozini še (neuspešno) iščemo Erzovo izgubljeno postajo…
Včeraj so bili napovedani močni nalivi za danes, zato potegnem nočno, delam do 2.00 zjutraj. Ponoči treska, ščije, se bliska. Pozabim na letenje v nedeljo. Nemogoče. Zjutraj pa ne morem spati… Nekaj me moti… Svetloba… Manem si oči, odprem levega, nekam svetlo je… Ura je 8.30. Dvignem rolete, WTF? Sonce?! Na pol v spanju se odkotalim do Ane ki kafetka v dnevni sobi. Ukažem naj se zrihta čim prej, da greva ven predno bo dež. Kam? V Pivko moram k nonotu popravit TV… Torej Šilentabor. Kam piha? Ni važno. Tam sta obe smeri. Na hitro še ošinem postaje. Generalno V/SV, šibko. OK, Gradišče-Knežak.
Stopiva ven iz bajte in v oči mi pri vsej modrini neba pade gromozanski CB na jugu. Ravno tja greva. Že sitnarim, pa kako se lahko ravno tam naredi. Pa dobro, saj če je SV, ga bo odneslo na Hrvaško…
V Zagorju je še sonce, rob CBja je nekje bolj južno. Odrineva pešaka od cerkvice proti Gradišču. Odpre se fantastičen razgled na travnat greben, zadaj v Narinu pa megla, ki jo veter lepo odnaša in navidezno podaljša greben.
Lepo, fotogenetično… (9:39)
Veter se spreminja, vedno močneje ga čutim iz juga. Kar naenkrat iznenada meglo iz Narina razlije po celem grebenu dol v Zagorje. Obrnilo je na Z. ?!?!?!?!?!?!
Ko te vreme “od uzadi” … (9:44)
Glasno preklinjam, se vdam, in obrneva. Še naprej tečnarim kako me lahko pogoji tako nategnejo, vsake toliko se ozrem nazaj v meglo in študiram kako je to možno, če je povsod V/SV. Trideset sekund za tem, ko sem še zadnjič poje*** mat*** komurkoli že se spet obrnem in megle ni nikjer več. WTF? (#2)
Kje the F%#K je zdaj megla? (9:49)
V visoki travi se nastavim za ograjo in malo hendlam – Dune du Šilentabor. Pihne ne dovolj, da bi poletel čez ograjo, kar pa pihne je bolj iz desne (JV).
Nad Zagorjem
Dune du Šilentabor
Ko vidim, da mi ne bo uspelo, se postavim pred ograjo in potegnem. Veter me kar ustavlja za naprej (15km/h). Čez daljnovod ob cesti ne pridem. Zavijem na travnik, kjer se paseta dva osla. Malo sta me prišla povohat, jaz sem se pa še nekaj časa pasel z njima za visoko naelektreno ograjo z bodečo žico, dokler nisem splezal čez vrata.
by jean·Komentarji so izklopljeni za 160527 Racna gora
Danes dežuram na šihtu (in mogoče še cel vikend… ?!) in me srce boli ko vidim plane za Buzet. Malo se tolažim, da mogoče danes le ni ta pravi dan. Nikomur ne privoščim curaže, a po prvi mi je malo odleglo 🙂 Na Live tracku vsake toliko pogledam kje je kdo, pa vidim da tudi Pojetu ne gre, ampak vseeno lepo grebenčka. Štus pa pokaže, da kdor zna, zna. To me tudi nekoliko potolaži, češ saj če bi šel na Buzet bi itak prvi scuril in še cel dan čakal in pobiral ljudi okrog 🙂
Vseeno začnem planirati za večerno jadranje, kar tandemsko. Nekaj potencialnih potnic je takoj za, a veter na Slivnici, kjer sem namenjen, se ne umirja. Domen je tudi za akcijo, v bistvu že od 15h čaka kar pri pumpi. Jaz se odrešim sestankov okrog 16.30 in odrinem v Cerknico. Če ne bo tandem, bo pa solo. Ob 17h, še vedno nič boljše, sunki 12. Domen predlaga alternativo Racna gora. Prava odločitev! Naložim se h Kastnerju, od MegaBajta in Erzota dobiva nekaj navodil kako priti na štart, za vsak slučaj pa vžgeva še navigacijo, ki naju pelje točno po prej podanih navodilih. Ko pustiva avto izbereva napačno pot in prideva kakšnih 100m nad štart, kjer se pot tudi konča. Malo poskušava še backtrackat, potem pa kar skozi goščavo v ravni liniji do travnika. Ves čas sva skeptična ali bo vetra premalo, a na štartu je bilo idealno.
Odrinem prvi, malo levo desno, potem pa je pripravljen še Domen. On se odpelje kar nad ravnino (zaradi slabega počutja), jaz se čudim, ali mar spodaj ne dela več? Ujamem še Faaco in Igorja po postaji, kjer si izmenjamo še nekaj besed, potem pa pokličem še Domna po postaji, ker ga ne vidim več ne v zraku ne na tleh. On pa lepo vrti daleč kar nad ravnino. Grebenčkanja se tudi jaz hitro naveličam in se odločim sprobat in res drži, čeprav nisem bil ravno tako daleč. Kastner pa pade iz stebra in pristane.
Ker imava samo en avto sem še začel študirati o toplandingu na Dolenjih Poljanah. Kastner to namero hitro opazi in jo (že drugič) po postaji odsvetuje. Vseeno se odločim povohat, ali je res zrotorizirano. Pa niti ni bilo, a veter je oblival travnik od zadaj (V, JV ?!). Rukalo ni, a hitrost proti JV sem imel cca 15 km/h na trimu, ven iz grebena pa 40. Spuščalo tudi ni, malce dvigalo, a ko me dvigne par deset metrov višje je pa začelo brcati, smer vetra se obrne nazaj na Z/JZ, na trimu imam 5 km/h ?!?!
Premislim se eksperimentirati v tako močnih vetrovih, vseeno se še enkrat zapeljem čez štart, pogledat ali je tam možno pristati. Smreke so visoke, prostora ni veliko, v močnem vetru je tudi precej zvrtinčeno.
Nič potem pa z vetrom dokler gre. Vsaj tako sem si mislil. Najprej je šlo 50, nato 30, 20, 10, 5… Komaj se prerinem čez Markovec, nato pa nižje pri tleh veter popolnoma popusti, na ničlo.
Kastner se medtem odpravi vprašati domačinko za pot gor, ta pa mu zabiča da peš že ne bo hodil, da ga ne bo imela na vesti, če naleti na kakšnega medveda. In ga je odpeljala do avta 🙂
by jean·Komentarji so izklopljeni za 160510 Tandemski polet s padalom – Slivnica
Danes sem imel precej zagužvan dan in sem jato odpovedal. Zvečer vidim da se veter umirja in mi je do malo letkanja kje blizu. Že od lani sem obljubljal tandema Anji in Janu, ki sem ju že vsaj 4x skenslal zaradi neugodnih razmer. Pokličem Ester za Slivnico, ker Skytech ne dela, in mi vsakič javi manj vetra. Po pol ure iz 8/11 pade na 4/7 ??? Takoj panika, da bo vetra premalo in smo čez pol ure že zbrani pri pumpi. Na poti do gor še enkrat pokličem Ester ki pravi da je spet naraslo na 6/9.
Na vrhu sta že raztegnjena Kus in Razdrih. Emil se nekaj matra kljubovati vetru in ko se pošteno umiri še enkrat potegne in spelje. Sašo takoj za njim precej postrani dvigne, in ga že skoraj obesi, ampak ga po malo slalomiranja le ulovi in nato še on lepo spelje.
Veter na štartu je ugoden. Anja je že pripeta v sedež. Raztegnemo tandema, nato pa spet malo močnejši sunek, a še vedno letljiv. Ta hujše počakava, nato odrineva in takoj ko se Fuse zbudi iz njegove začetne faze dviga in skoči gor, kot da bi se predoziral z viagro, naju liftne 5 metrov gor in 2 metra nazaj. Ker sem vedel da temu sledi spust, sem zabičal naj lavfa in res prideva ponovno na tla, ona teče in lepo speljeva. V zraku stalno nekaj gunca, nič kritičnega ampak ni laminarno. Kljub močnejšemu vetru ni držalo, jadrati se ni dalo, tudi Kos in Razdrih sta takoj na tleh.
Emilov let
Sašov let
Na pristanku tudi malo rotorčka(?) za hišami, tako da iz 1 metra sedeva dol malo bolj na trdo, bremzanje ni nič pomagalo. Tudi Emil je javil malo čudne razmere v zraku. Potnica pa zadovoljna in nič čudnega ni opazila. 🙂 Ves čas nasmeh do ušes, tudi po prvem liftu 🙂
by jean·Komentarji so izklopljeni za 160430 Kobala
Edini sončen dan med prazniki nam je podaril vrhunsko letenje. Padlo je nekaj stotk, iz Gozda, Smuka, Kranjske gore, Lijaka, Golteh, Lisce in moje prve – iz Kobale.
Po delovni akciji “Grabl’ce” v kampu Gabrje smo se zgodaj odpravili na štart. Na poti gor sem s kolegom Gorgijem (MK) in Timom govoril o planih. Želja vseh treh je Humin (Gemona) in/ali Krn. Javi se še Delux, ki je tudi že na poti – z ground supportom Špelo. Njegovi plani: Julijci (razno).
Na štartu je kar močan V. Kmalu za nami pride še druga runda, med njimi tudi Lara in Istok. Vsi smo precej skeptični o Huminu. Tja bi že šlo… kaj pa nazaj? Prvi odrine Tim, ki vedno štarta (pre?)zgodaj. Ker ima malo več kilometrine kot jaz, se še jaz pripravim. Prispeta še Delux in Špela, izmenjamo še nekaj besed o planih in napotkih, nato pa še jaz v luft. S Timom pleševa tango okrog štarta, ni kakšnega konkretnega lifta, zato se odpeljem proti Kobilji glavi kjer sem expresno na 2k. Tima še (pred)zadnjič vidim nizko in ga odpišem. Nič, torej grem sam. Precej hitro pridem do Kobariškega stola, na poti ne srečam nikogar. Crkne mi še GPS, tako da se slabe pol ure matram, da ga razvozlam, razkopljem, zamenjam baterije, sestavim in zavozlam nazaj na kokpit. Višine imam dost, vsake toliko me kakšna petarda (s stebrom dneva +9 m/s) katapultira v višave, ampak še vedno nimam cojones za nadaljevanje. Nepoznan teren, nobene civilizacije, pristankov ni veliko … Po nekaj časa me prehiti ena jata, jaz pa za njimi. Zagledam odpisanega Tima, ki se vrača iz IT. To mi vlije dodatno upanje, da je povratek možen. Brez večjih težav ostajam visoko nad grebenom, hitrost na trimu se mi postopoma manjša, kar me dodatno pomirja, saj bo nazaj šlo hitreje. Malo še pofotkam in ne izzivam preveč, na najvišjem kuclju pred Huminom obrnem. Nazaj gre tudi lepo, a proti Stolu vedno počasneje, malo sem zamjavkal pri 20km/h na polnem gasu in -2m/s čez Breški Jalovec, višine nisem imel več za razmetavat. Čez to prerinem in sem ponovno pomirjen. Uočil sem Laro, ki suvereno nadaljuje proti Joškam, a je vedno nižje. Ostajam pri svojem planu A in na vrhu Stola navijem dokler gre – koprena je že čisto zgladila vse granate – in se vržem na Polovnik. Priklopim nad grebenom, horizontalna hitrost je malce nizka, ampak na grebenu držim nulco. Zopet sem sam in že paničarim, ali sem se sploh zdravo odločil. Kmalu pa zagledam rdečega Rooka nižje, ki me potem tudi prehiti in pogumno nadaljuje proti grebenu Krna. Na ovinku naju zbrca, od koče naprej pa gladko in mirno do vrha. Naredim še eno panoramo, posnamem nekaj fotk in selfičev, nato pa SMSam uočeno zmagoslavje panični družini – celo pot mi ni delal live tracking. Na Mrzlem vrhu se mi nasmeh iz obraza izbriše, ko rinem v neoslabljeni V s 15km/h na polnem gasu. Mislil sem, da imam glide vsaj do Mosta na Soči, ampak nižje kot sem, bolj me bremza, zato sem primoran obrnit in pristat v Poljubinju.
Gorgija ne spoznam v zraku, je pa odpeljal skoraj isto špuro, le malo manj se je zadrževal na Polovniku in sedel je dol v kampu.
Jeanov let – prva stotka
Deluxov let
Deluxov komentar poleta:
Triglav ni moj dom, se mi je zanohtal. rajši Bled.
Timotejev let
Timotejev komentar poleta:
Dan za rekorde. Zarad vzhodnika nism hotu do Gemone in nazaj grede nism upal it na Polovnik in pol Krn. Koprena je bla napovedana, pa se cajta nism mel na pretek. Tko da sm si zadal prit nazaj do kampa pred kopreno. Sm se ful trudu ampak cez planico ni slo. Kljub temu super letenje, ves cajt ful visoko, najdalsi let v slo. Pohvale Zanu in Gjorgiju za super lete in hvala Speli k me je prsla iskat. Aja pa en nepozaben trenutek sem doživel in sicer z jastrebom sva na Stolu vrtela isti steber na isti višini. Čudovito!
