by ·Komentarji so izklopljeni za 221124 Kovk P3823 14:07:28

Koooončnooooo po dolgem času spet konkretno letenje. Čeprav ni napovedan briljanten dan, pa se mi je po potovanju in skoraj mesecu po njem končno spet spet vse poklopilo, da se spravim v akcijo, čeprav še nisem povsem pri sebi (sem bil toliko bolehen, da sem celo primarne terapije spustil zadnji teden 🙁 ).

Na Vrhniko, kjer v LCja prisede Vidičev Dragan in v Logatec še po Mega in od zadaj gor na start.

Ko že postavljamo, pride druga runda: Pojetov Jože, Gracarjev Jože in Velkavrhov Milan. Erzo zaradi uradni(ški)h ovir pride kasneje. Veter na startu idealen JZ (sicer se danes tukajšnja postaja še ni zbudila iz otopelosti…) in ob Megovi budni asistenci potegnem prvi od naše druščine. Kot vedno, je tudi danes Gracarjev Jože pridno fotkal

Takoj začne dvigovati in lepo nad grebenom do Podrte. Tu še naberem nekaj čez 1000 in naprej proti Hublju. Vmes pobiram, kjer le morem, saj je termično živahno in gre dole-gore. Nekaj naših predhodnikov je prav nizkih proti Predmeji in ker tudi sam hitro zgubljam, se vrnem na Hubelj in še enkrat naberem do pod bazo, ki lepo dela. In se zapeljem še nekaj naprej v smeri Predmeje. Obrnem nekje pri Otliškem oknu in nazaj proti startu.

Ves čas je delovno, sploh, ko mi crke Naviter (ob startu mi je kazal 80% !!!) in vozim le ob pomoči FlyMe z izključenim zvokom (pa še ta se na starem telefonu občasno obesi…). V popolni tišini tako nazaj do starta in še eno rundo do Hublja in malo naprej. Nekaj ostalih je v višavah, nekaj v nižavah proti Predmeji, nekateri poskušajo okoli Čavna. Nekaterim uspe priti naokoli, nekateri grizejo do bridkega konca…

Megov let

Breščak Dušan : A si šel na Lokavški pršut 😇🤗 [24.11.2022 17:09]

Sam obrnem še malo prej, kot prvič in nazaj na Podrto, kjer pa se mi (vedno nižjemu) zdi, da bom nabrž scuril. Pa se po obilici matranja v tišini in na občutke le spajsam nazaj nad Podrto in potem s 1000 čez na Vipavo. Ker vidim dve padali nizko pod Plazom, kako se obupno borita in curita, se zapeljem kar naravnost naprej čez krožišče na AC in na standardni travnik, dokler gre…

Zoranov let

Ostali še jadrajo – nekateri so celo obrnili Nanos – in počasi pristajajo, večinoma okoli Anje.

Pojetov let
Gracarjev let
Draganov let

Dragan Vidic : Sem bil v dvomih ali sploh iti, saj je bila ARSO napoved uborna. Pa me je Erzo prepričal in ni mi bilo žal. Zelo dobro uživanje letenja za ta čas! [24.11.2022 16:11]

Še najdlje pride Milan, ki mimo Nanosa zapelje na Razdrto.

Milanov let

Andrej Erznožnik : Edini, ki je dosegel surovih 50 km, brez dodatnega točkovanja! [24.11.2022 16:26] Breščak Dušan : Bravo Milče ,res surova zmaga🥳😜 [24.11.2022 17:02] Alenka Mausar : Bravo Milan 😉 [24.11.2022 17:03] Roman Debevec : 👍 [24.11.2022 17:57]

Erzo pa je na tleh že za Podnanosom.

Erzov let

Komentar leta: Namestnik disciplinskega tožilca Inženirske zbornice Slovenije me je prikrajšal za pravočasen prihod na štart. [24.11.2022 16:48] Breščak Dušan : To pa je handycap , smola pa taka 🥲🤗 [24.11.2022 17:05] Matej Belčič : bomo dodali k spisku izgovorov  [24.11.2022 18:04]

Hitro dobim štop do Fame, tu pa čakam skoraj uro, preden Mega in Poje (ob podpori svojega sošolca – župnika v Vipavi) rešita logistiko.

Sem pa vesel kot radio, saj sem bil po res dolgem času spet letel… in poleg tega bil v zraku celo več kot 2 uri 🙂 .

by ·Komentarji so izklopljeni za 221111 Koreno P3822 14:12:23

Ko opravim primarno terapijo in še nekaj zemeljskih obveznosti, se mi pokaže prilika za letenje. Čeprav je bolj kilav dan, pomislim vsaj na Koreno. In pokličem Erza, ki se javi ravno s pristanka v Horjulu.

Erzov let

Še Milče sprva potrdi, pa potem odpove, ko se že vozim proti Horjulu. Erzo obljubi, da bo organiziral podporo, če pridem do ŠPH.

Ko se ustavim na parkingu, je Lin že na sredi H na Koreno in zapeljem kar gor. Naštimam se pri LCju in na start, kjer se hladen zrak nežno zliva od zadaj čez hrib. Postavim v (še mokro) travo in počakam na nulo. Kljub brezveterju potegnem hrbtno in lepo spravim Rooka nad sebe, po obratu pa moram poteči še čez potko, da me vzame, ravno ko Lin pripešači na start.

V popolni pokritosti in miru priletim kar visoko nad ŠPH in pristanem.

Zoranov let

Ko pospravim, pristane tudi Lin.

Počakam, da pospravi še on, potem pa me zapelje gor po LCja. Po dolgem času spet en let za potešitev 🙂 .

by ·Komentarji so izklopljeni za 221107 Kižlovka P3821 12:47:52

Počasi se aklimatiziram na domače kraje a za zaresno letenje me ne vleče nikamor. Ker je lep sončen dan, ne morem zdržati in se spravim na skokec v Kižlovko – imam izgovor, da moram preluftati Run&Fly in stresti pesek iz njega (in še malo preveriti, ali so štrikci kaj zapleteni in bolj naštudirati natikanje tega kompleta lahke opreme).

Sonce je ob tej uri že na polno v dolinici, ampak v senčnih delih je še nekaj mokrote.

Na Stari jesenska travca lepo suha in občasno pihne rahlo gor. V lahke tangice se hitro spravim (ne tako kot na sipinah v Namibiji, ko sem se v pesku in vetru kar pošteno matral…) in razgrnem padalček.

Nekajkrat poskušam z hrbtnim dvigom, pa je premalo vetra za mojo motoriko. Še naprej poskusim 2x, da mi v tretje lepo uspe in se odpeljem v dolinico.

Zoranov skokec (Run&Fly) s Stare lokacije

by ·Komentarji so izklopljeni za 221027 Sandwich Harbour P3818 14:56:21 in P3819 15:18:49 in P3820 15:21:51

Danes imamo v planu kosilo pod sipinami ob cesti ob atlantski obali, više nad mestom Sandwich Harbour (precej više in v resnici bi moralo biti ime starta drugačno), kjer je že kar nekaj padalcev letelo – nazadnje pred dvema letoma tudi naš Jože 🙂 ).

Lobiram, da ustavimo naše potovalne terence pod najbolj primernimi sipinami. Najprej se ustavimo ob adrenalinskem parku, kjer imamo idejo, da me zapeljejo na vrh najvišjega peščenega hriba s štirikolesnikom, s kakršnimi se preganjajo turisti po sipinah naokoli. Ko pa lastnih izve, kaj hočemo, se odločno upre, ker noče imeti težav, saj je letenje v principu dovoljeno le s posebnimi dovolilnicam, tod okoli pa sploh prepovedano (kot je baje tudi v vseh nacionalnih parkih in še kje po Namibiji ?!…).

Tako se peljemo nekaj naprej in ustavimo v bolj samotnem predelu sipin (kjer pa je dejansko tudi bela pika starta v bližini 🙂 ). Z Atlantika piha kar močan veter, ko se spravimo iz terencev. Medtem, ko se ostali lotijo priprave kosila, se sam odpravim peš proti pobočju sipin. Vendar napredujem presenetljivo hitro, saj je pesek prav zbit in je hoja podobna hoji po srenastem snegu, ki se le občasno predre/spodsipa. Tako sem hitro vedno višje ob naraščajočem vetru in kmalu se ustavim na vrhu, kjer se sipina prevali na drugo stran.

Veter piha idelano laminarno gor po pobočju od morja sem (sipine so vzporedne z obalo morja, ki ga je lepo videti kakšen kilometer stran) žal pa ga je 10+ m/s, zato se spustim kakšen meter pod rob. Ko si natikam tangice, mi gre sicer bolje kot prejšnjič, se pa pesek že tako spodsipava, da moram kar sedeti na njem in ustrezno onegaviti…

Ko sem naštiman in imam palice zataknjene v rukzak-vrečo na hrbtu, končno potegnem padalček iz vreče. Ker ni nič zapleten, ga veter takoj sunkovito napihne, ko ga poskušam hrbtno dvigniti. Stabiliziram, po obratu pa se mi zataknejo štrikci za palice in začne se katastrofa: padalo mi zavrti in navije okoli gurten prvič in še enkrat in še enkrat (prikazuje se mi Deluxov posnetek, ko ga je navilo po skoku iz aviona… res pa, da sem jaz še na tleh 🙂 ). Ker je padalo večkrat navito okoli gurten, komande več ne delujejo. Borim se s padalom, na koncu pogruntam, da je najbolje, da se uležem v pesek na pobočju in valjam/odvijam v nasprotni smeri navitosti.

Med to telovadbo mi odpihne vrečo padala v nepovrat, odtrga naramnice vreče na hrbtu in spet zatakne palice med štrikce. Ne vem, koliko časa to traja, ko se ponovno odvijam z zavitih gurten s palicami zataknjenimi kar za pas (najraje bi jih kar odvrgel v pesek).

Končno mi le uspe, dvignem padalo in stabiliziram in speljem. Veter pa me drži skoraj na mestu, ne spusti naprej in nese desno ob pobočju ob grebenu. Ko se spet poskušam usmeriti ven, pa me spusti v pesek.

Zoranov prvi poskus

Spet ponavljam telovadbo valjanja na zavitih gurtnah, speljem in me po dobrih 100m spet spusti v pesek in to celo v neko luknjo v sipini.

Zoranov drugi poskus

Še tretja matrarija, da končno le speljem in se komaj odpeljem počasi naprej, kjer pa začne veter upadati, ga je pa še vedno toliko, da prilezem le do vznožja pobočja.

Zoranov tretji poskus

Samo naberem in odracam do naših terencev na drugo stran ceste, kjer so moji kompanjoni ravno pojedli kosilo. Sam pa tudi grižljaja ne spravim vase, ko popolnoma zmatram pospravljam robo ter otresam in pljuvam pesek…

by ·Komentarji so izklopljeni za 221025 Marais’s Point P3817 08:31:44

Danes imamo v nacionalnem parku Sossusviei ogled rdečih sipin in tisočletnih posušenih dreves. Najprej nam je obljubljena jutranja rekreacija na najvišjo sipino Dune 45, kjer sta že pred dvema letoma letela Pojetov Jože in Slavka (kasneje se izkaže, da je ta sipina v resnici Marais’s Point, Dune 45 pa je naslednja ob cesti…).

Vzamem padalček (Run&Fly) in za ostalimi zagazim v spodsipajoči se pesek. Kljub zgodnji uri je vročina že konkretna in čeprav imam pohodne palice (s krpljicami) se vedno počasneje premikam po sesipajočem grebenu proti vrhu. Ostali moji sopotniki drug za drugim odstopajo, tudi večina ostalih turistov odneha še pod vrhom, nekaj mladeničev iz drugih turističnih skupin pa kar odlaufa mimo…

Na vrhu 800 m.n.v. (ki je v bistvu greben peska, ki pada v pobočja na obe strani in se od tod naprej začne nižati) potegnejo občasni sunki termičnega vetra z ene ali druge smeri. V pesku si kar ne morem natakniti tangic, ki so navite in zamotane okoli štrikcev in fiksno vpete v gurtne padalčka (sem pogruntal, da tega padala bolje ne odpenjati od sedeža, ker ga potem na lokaciji le s težavo pravilno naštimaš – sploh če komaj vidiš lasno tanke štrikce).

Skupinica Francozov me z zanimanjem opazuje in spodbuja (kar mi samo še poveča nervozo in potem seveda pozabim vklopiti GoPro). Končno sedež le odvijem in pretaknem skozi gurtne in lahko podegnem padalček iz vreče. Francoze prosim, da mi odnesejo pohodne palice dol in pridržijo raztegnjeno padlo, saj veter občasno kar močneje potegne.

Počakam, da pride cikel, ko pihne po pobočju gor, s strani, kamor sem postavljen in potegnem. Padalček skoči idealno gor in me odlepi iz peska. In se zapeljem desno ob greben in še malo na drugo stran grebena sipine. Občasno me termični sunki kar butnejo, ko peljem proti parkingu, kjer naši pripravljajo zajtrk…

Zoranov let z Run&Fly