Ko se zjutraj zbudim, na polno uliva. Čakam, da poneha in se še vse malo odteče preden zapeljem proti Kižlovki (sonda položena v levo od podna gor, nežen V, SV, vevški dimi pokonci…). Ko ustavim na kolovozu pa že sramežljivo pokukajo prvi sončni žarki skozi nizke oblake. Vendar je na poti gor vse mokro (takoj premočeni čevlji) in zatohla, topla vlaga, da mi je prav neugodno.

Na Stari lokaciji postavim (tla sploh niso kaj dosti mokra, ker je zemlja očitno preveč suha in je sproti vse popivnala). Rahlo in enakomerno diha zrak po pobočju gor. Takoj potegnem hrbtno, po obratu po šolsko speljem in po putru do kolovoza in še čez (le za spoznanje krajše kot včeraj).

Danes pa sem spet malo prej v Kižlovki, v mrčastem soncu in s slabo jutranjo sondažo pri tleh (pa nobene inverzije) in predvidenim nežnim JZ višje.

Dolinica še mirna, na Stari lokaciji pa že rahlo diha gor. Hrbtno pripet potegnem takoj, ko se namestim in padalo gre lepo gor. Po obratu me po šolsko vzame, potem pa drži, drži, drži še daleč čez kolovoz (v bistvu podrem padalo na tla v najbolj oddaljeni točki od starta ever 🙂 …).

Vlažnega Rooka2 stlačim v LC in raje ne grem še enkat gor z Run&Fly, saj je (še) preveč rose.

Najprej nazaj domov, saj je napovedano slabo vreme, z možnimi plohami in nevihtami tu in tam. Čeprav je kar nekaj razvoja in rdečih celic, ki se selijo po SLO, pa v bistvu ni tako slabo. Najprej malo lobiram za zaresno letenje, na koncu se dogovorim z Megom za Slivnico, kjer je še lepo, ko startam iz LJU.

Na J in Z obvoznici spet zastoj skoraj do Vrhnike in ko pridem v Unec je Slivnica že v temi z grozečimi oblaki (in veliko rdečo celico proti Snežniku). Z Megom spremeniva cilj v Strmco in čez Lohačo dol do pristanka.

Z LCjem gor, kjer pa obsediva v LCju, saj je J od Postojne dežna zavesa, levo vse temno in nakuhano do neznanih višin, proti Nanosu pa modro nebo s številnimi karfijolami. Veter idealen (4-5/6-7 JZ, J).

In sediva in modrujeva in rešujeva svetovne in lokalne probleme, medtem ko čakava na izboljšanje (če bo). Ko na Strmco posije nekaj sončka (proti Pivki pa še kar vztraja siva zavesa) potegneva ven Run&Fly in ga malo dvigujeva, da ob lepem laminarnem vetru ugotavljava, da je v redu in je poskočen, kot v preteklosti.

Počasi pa se nebo spuca in tudi proti Pivki se začne kazati modrina. Hkrati ugotoviva, da je treba v luft. Malo odpešačiva gor na start, kjer se jaz spravim v srednjo opremo (Rook2 ML Klemen in tangice) in v luft.

Prvič lepo zajadram s to opremo na dinamiki. Do Petriča in na Z do Špilnika. Nazaj še enkrat do Petriča in drugič do Špilnika, potem pa nazaj v počasnem curjenju pod Petriča in na pristanek.

Mega je šel v prvo predaleč proti Z in izgubil višino, kar ga je stalo pristanka na drugi strani vasi.

Ko se peljeva gor po LCja, pa se za Lipovcem spet kuhajo temni oblaki, ob ugotavljanju, da sva ujela pravi interval za super večerno jadranje 🙂 .

Na poti v LJU pa dež od Vrhnike naprej…

Inverzija zjutraj od podna do 800. Počakam, da sonček malo raztopi mrč in se spravim v Kižlovko. V dolinici popoln mir, na poti gor rahlo pihlja po griču gor (termika) in na Stari lokacijo idealno: enakomerna sapica gor.

Postavim, hrbtno dvignem in se po putru zapeljem še kar nekaj čez kolovoz.

Takšna nežna sapica gor se mi zdi idealna za še en poskus ponovnega uvajanja za Run&Fly. Rukzakec na hrbet in “lahkotno” gor. Potegnem krpico iz vrečke in malo razgrnem. Potem pa kar hrbtno v tangice (to mi zdaj že kar gre; pa naučil sem se, da je najbolje ročko od obeh komand kar zvezati skupaj pri pospravljanju, da se pri teh nevidnih štrikcih potem na startu ne loviš, če je vse prav obrnjeno…).

Dvakrat hrbtno cuknem padalček, da se malo namesti v zidek in v tretje dvignem, da obstoji nad mano. Po obratu pa moram kar steči, da me na prelomu lepo vzame. Najprej me spusti, potem pa drži, da stopim na tla nekaj pred kolovozom.

Še malo dvigujem krpico preden pospravim.

Ker imam danes zgodaj primarno terapijo, se še bolj zgodaj (pred 7h) spravim v Kižlovko. Še hladno je (pa ne sveže) in popolno (zatohlo) brezveterje. Po levi na Staro, razgrnem Rook2 (nobenih eksperimentov, ni časa, ziher je ziher) in se vpnem hrbtno kljub totalnem brezveterju.

Počakam, pa nič, zato potegnem, kolikor zmorem. Padalo gre še kar lepo gor, po obratu pa potisnem in speljem še pred prelomom. Po putru do kolovoza.

Zdaj pa na primarno terapijo…