Potem pa dogovarjanje za zaresno letenje. Erzo je objavil namero za Zavrh (ko bo prost), Milan pa bi čimprej kamorkoli (preden spet kaj zakuha). Na koncu se uskladiva, da greva na Slevico, potem pa na Zavrh, če še bo.

Pa že med potjo po J obvoznici Erzo skliče zbor ob 11.44 na Šodru. Milan mu potrdi Škorpijon ob 11.58 in Dušan prihod gor v vas ob 12.14…

Na Šodru se k meni zbašejo Erzo, Primož in Dule (kot šofer) in proti Borovnici. Mi kar naprej gor, saj za nami prihaja Gracarjev Jože, ki pobere Milana. Na poti na start (po vlažni vročini) je občasno kar čutiti nekaj konkretnega vetra.

Na startu nas pričaka Hlišev Andrej. Malo modrujemo in že so tu še preostali trije zanamci. Počasi se pripravljamo, čeprav Erzo ne bi šel v luft (ker se mu zdi, da je tako kot prejšnjikrat, ko so prvi scurili kot kante…), češ da čaka prve baze. V luft Primož, ki ga res precej ustavlja okoli Trebelnika, ampak potem se pobere in je že v višavah. Potem gre čez nekaj časa Hliš, ki nam najprej izgine za Trebelnikom in ga kar nekaj časa ni, potem pa se počasi tudi on reši v višave.

Vmes vetra od nič do močnih sunkov (postaja pa je nehala oddajati okoli 10h, tako da ne vemo, koliko močni so ti sunki…). Še malo modrujemo v senčki, postaja se zbudi (3,7/6,5) in razen občasnih termičnih sunkov, ko završijo okoliška drevesa se mi zdi OK in se začnem dokončno pripravljati. Pa še Erzo.

Erzo potegne prvi in v sunku vetra atraktivno odleti, jaz nekaj za njim dokaj mirno stopim v zrak. Do Trebelnika le malo zgubim. Tu Erzo vrti precej zunaj in se mu pridružim. Malo bolj zadaj proti grebenu dobim boljše dviganje in potem se mi pridruži on. Do 1000 mi gre močno gor, potem padem ven (in tudi Erza zgubim). Zapeljem se malo naprej proti Bistri in gre samo še dol. Spomnim se zadnjega fiaska v tisto smer in se hitro vrnem na pobočja nad Dolom in spet dobim dviganje. Vendar mi je vse ozračje še zelo razbito, z močnimi sunki in kar ne morem ujeti lepega ritma. Ni mi več prijetno, nikogar ne vidim, tudi padala s starta so izginila (Milan in Gracarjev Jože sta se umaknila v senco, češ, da je čudno in da bosta še malo počakala), le Dušan ves nizek vozi proti Škorpijonu, kjer stoji moj LC, ki ga je Dule pripeljal dol (in nas čaka v Škorpijonu).

Zdi se mi, da so baze naokoli vedno večje in se umaknem bolj nad dolino, da bo šlo dol. Pa ne gre in padam iz enega (sunkovitega) dviganja v drugo. Počasi imam dosti tega guncanja in se zapeljem do Dušana na pristanek (pa še kar nekaj časa traja, saj termika buta vse do tal).

Potem pa s tal med pospravljanjem opazujeva Erza in Primoža v višavah, ko tik nad Trebelnikom (100m ?!) pridivja pilatus in odrohni čez. Malo za tem pa v nasprotni smeri priklopota helikopter…

Milan in Jože imata, ob videnem, vsega zadosti in se odločita spakirati in bosta pripeljala avta dol, tako da ima Dušan rešeno logistiko. Dule me počaka v LCju in na Šodr, kjer bo on naprej reševel logistiko Erza in Primoža…

Spodaj še vedno V tendence, sondaža dobra, v Kižlovki pa tropska vlaga v popolnem brezveterju (po obsežnih nočnih nevihtah). Na Novi lokaciji niti sapice, čevlji že premočeni od (nizke) mokre trave, zato na Staro.

Tudi tu komaj dahne vlaga po griču gor. Postavim hrbtno, malo počakam, pa nobene sapice. Potegnem, lepo spravim Rooka nad sebe in po obratu speljem. Kaj dosti ne drži, dvigne nič, tako da komaj prilezem do kolovoza.

Inverzija do 1000 in generalno JV tendence s popoldanskim poslabšanjem in obratom vetra.

V Kižlovki popoln mir. Počasi gor na Novi start, kjer je še vedno mir (inverzija vse bremza), vendar občasno dahne termika po pobočju gor.

Postavim in se vpnem hrbtno, le malo počakam in v zelo šibkem potegnem. Padalo gre lepo gor, po obraru speljem po nekaj korakih in brez vmesnega poskoka še pred prelomom v desno. Drži slabše, kot včeraj, pa vendar do kolovoza.

Za zaresno letenje razpiše Erzo Horjul ob 11.25. Počakamo (Erzo, Primož, Dule in jaz) še Milana in z Erzovim avtom gor. Postaja javlja SV, JV, zato naprej na Slevico, ki pa nas sprejme z občutnim SV v hrbet. Malo modrujemo, občasno nova klobasa celo uplahne, vendar se kmalu sprijaznimo, da tu ne bo kruha… Na Slevico-vrh nikogar ne mika ob tako močnem SV, Koreno S je tudi neprijazno sredi termičnega dneva in Milče začne navijati za Zavrh (ki javlja 4/6 SV – idealno…).

To me sploh ne mika (… ne spet po peklu pešačiti z vso robo na start…), vendar se vseeno priključim in pri Škorpijonu naložim k Erzu srednjo opremo, kot nek kompromis (do gor bom pa še videl, ali grem na start ali ne). In v vasi odcapljam za ostalimi na start, kjer piha ustrezno, s tem, da se z juga na hitro nakuhava in mrači.

Erzo se ekspresno pripravi in odleti (saj mora…) v globino in izgine v desno za rob proti Dražici.

Ostali trije pa opazujemo oblake in dogajanje. Radarska kaže dežne celice proti J, tu sonček že popolnoma izgine. Pripravljeni Primož najprej nabere padalo in se umakne pod krošnje, ob tem pa že občasno pihne od zadaj (JZ).

Čez nekaj časa se odloči, da pospravi. Enako narediva še midva z Milanom in nazaj peš v vas, kjer nas čaka Dule z avtom.

Spodaj poberemo še Erza in razlaz pri Škorpijonu. Ko peljem proti LJU pa že vozim skozi močno ploho…

Ob 8h proti Kižlovki s sekundantko, da ujameva še jutranjo “svežino”. Majhna inverzija nad tlemi in više JV, V tendence po jutranji sondaži in napovedi.

V dolinici mir in res malo bolj sveže, kot prejšnje dni. Ustaviva se kar na Novi lokaciji, saj rahlo diha gor (termika). Padalo postavljeno, še preden sem v tangicah. Hrbtno se vpnem in malo počakam, da spet začutim sapo na vratu.

Potegnem, lepo dvignem in me hitro dvigne od tal, da se z majhnim dodatnim poskokom dokončno odlepim od tal. Še pred prelomom v desno in povsem mirno daleč, daleč, še daleč čez kolovoz prav do senčke ob izsušenem potočku.

Lobiram za Grmado za zaresno letenje in ravno, ko jo hočem razpisati za 13h, Erzo razpiše Zavrh ob 12h, (“saj bo potem najbrž pojačalo in je treba čimprej…”). Čeprav se mi zdi prezgodaj (po mojem bomo nabasali v najhujšo termiko), potrdim še z ostalimi, ki se prijavljajo.

Na Šodru se kmalu naberejo: Suša, Mojca in Dule, Gabor, še Potrebuješev Andrej in Urša in Tom. Pa seveda še Erzo. Vsi, razen Primoža, se spravimo v Andrejev kombi, Primož pa k Urši in Tomu.

Pri Škorpijonu oni naložijo še Ukija, mi pa njegov rukzak. Ko po razbeljenem soncu hodimo na štart, le rahlo občasno zapiha. Še Dušan pride z Rakitne kar od zadaj v vas.

Na startu pa lep vetrič, vendar se vsi spravimo ohlajat v senčko, preden začneje prvi postavljati: Erzo, Primož, Tom in Urša. Veter pride le v občasnih sunkih. Prvi odleti Primož, ki se v grozni curaži zapelje daleč ven in se rešuje na nasprotnem griču (Planina). Erzu se zgodi podobno in se pridruži Primožu na drugi strani doline. Veter vleče v dolino proti Zabočevu, da stojita skoraj na mestu, potem izgineta v desno za rob.

Potem odleti Mojca in izgine v desno.

Občasni močni (termični) sunki na startu ustavljajo Uršo, ki po nekaj poskusih odleti naslednja. In za njo še Tom.

Potem se popolnoma umiri in vetra praktično ni več (toliko o najhujši termiki, v katero bomo padli – sem razmišljal ob prijavi…). Čakamo v senci, Potrebuješev Andrej vpet in pripravljen, deloma pa tudi Dušan. Končno čez nekaj časa v daljavi proti Bistri zagledamo Tomovo padalo kako pobira nad grebenom v višave: edini, ki mu je doslej uspelo nescuriti…

Na startu se nam pridružijo Emil, Redstar in Razdrihov Sašo. Še kar čakamo in čakamo in bolj ali manj je brezveterje (občasno tudi pihne rahlo od zadaj dol…). Ko se končno spet začne veter prebujati odleti čakajoči Andrej. Kar precejšen rodeo preživi, preden le spelje okoli Trebelnika in ga dvigne in se potem samo odpelje dokler gre v smeri Vrhnike.

Mi pa še kar čakamo. Veter pa se vedno bolj prebuja v sunkovitosti in moči. Sunki občasno močno butnejo, da vse završi, vmes spet tišina. V tako nobenega ne mika…

Potem se zazdi, da se zadeva stabilizira in veter vedno bolj enakomerno piha gor… in se začnem(o) pripravljati. Ostali mi raztegnejo padalo, da ga namestim v zidek in potem lepo hrbtno dvignem in odletim. Lepo me drži in dviguje do Trebelnika, kjer sem že kar nekaj nad grebenom. Zapeljem se naprej in začnem šele nad Dolom pobirati.

Šele sedaj gredo v zrak Gabor, Dušan, Uki in še nekaj kasneje Emil, Redstar in Sašo.

Zdi se mi, da sedaj že vse drži in se (pre)hitro odpeljem naprej proti Bistri (domišljavost – namesto, da bi pobral čimvišje tam, kjer je res lepo delalo). Tu pa se začne vdirati in zacurim. Pod mano je še nižji Gabor, ki pa dobi neko dviganje in je hitro nad mano. Poskušam nazaj, kjer je prej še držalo, pa sem že prenizko in samo še poskušam obdržati toliko višine, da pridem do Škorpijona. Tudi Gabor je pridobljeno izgubil in se zapeljal proti Verdu.

Pri Škorpijonu pa je kar nekaj termike in močnih sunkov, da celo poskušam nekaj pobrati, pa se moram na koncu vseeno žalostno predati.

Ko začnem pospravljati, me pozdravi Debevčev Roman, ki je prišel na pristanek groundhandlati. Malo kasneje pristane še Uki, ki je padel pri Bistri v isto mišolovko, kot Gabor in jaz.

Dušan pa lepo v višavah vrti in nabira, Emil in Redstar pa še dosti nad njim.

Ko me Uki že pripelje na Šodr, čez naju zapeljeta Emil in Redstar v smeri Ligojne (in očitno še naprej).

Dušan je svojo višino izkoristil za poskus proti Zabočevu (in najbrž Rakitni), pa se mu ni izšlo.

Izšlo pa se je Sašu, ki je na koncu pobral na 2000 in se odpeljal čez Logatec do Hodedršce…